Tiskane izdaje
Nobenega dvoma ni, da bi si prav vsak iz deseterice nominirancev za Delovo osebnost preteklega leta zaslužil prejeti prestižni naziv, saj so s svojim znanjem, osebno angažiranostjo, zagnanostjo, vztrajnostjo in pogosto, ko se je njihov trud morda zdel brezupen, tudi s kleno trmo pomagali premikati stvari na bolje v deželi, katere državljani pregovorno precej raje še malce potrpimo, kot da bi se lotili spreminjati stvari, o katerih vemo, da so vnebovpijoče napačne in zgrešene.
In tudi zaradi slednjega je šel naziv, katerega prejemnika ste izbrali bralci Dela, v prave roke. Milan Jakopovič pooseblja malega človeka, ki ni klonil pod težo negativnih sporočil iz svoje okolice, ampak se je nekega dne, pred televizijskim ekranom, kakor nam je zaupal na podelitvi, odločil, da je treba nekaj storiti, da se z očitnimi nepravilnostmi ne smemo sprijazniti, ampak moramo vstati s kavča in prijeti bika za roge. Predvsem s tem si je zaslužil potrdilo javnosti in gromki aplavz navzoče publike.
V slednji je sedel tudi premier Miro Cerar, čigar stranka je, ne pozabimo, s svojim nasprotovanjem Jakopovičevi pobudi po sistemski zagotovitvi toplega obroka vsem slovenskim šolarjem, tudi tistim iz revnih družin, med glavnimi krivci za to, da je bil ta problem rešen šele zdaj. Glas zanjo je pristavila šele takrat, ko je pritisk javnosti (s tem pa obet dodatnih glasov ljudstva ob ugoditvi njegovim zahtevam) postal dovolj velik.
Po dveh letih in pol dela Cerarjevega kabineta lahko ugotovimo, da ta pooseblja tisti pristop k reševanju problemov, zaradi katerega so slovenski jakopoviči še toliko bolj nepogrešljivi. Pristop torej, ki je bolj kot v dejansko reševanje ključnih problemov družbe, za katerega ima v rokah vsa pooblastila in vzvode, usmerjen v politikantsko kupčkanje odstotkov podpore in zapletenih, individualno/strankarsko/koalicijsko motiviranih interesov.
Zato se ne gre čuditi, da aktualna vlada kljub visokoletečim napovedim ob svojem nastopu po skoraj dveh tretjinah mandata ni rešila niti ene ključne strukturne reforme, ki jo krvavo potrebujejo gospodarstvo, sociala, zdravstvo, pravosodje in še kakšno drugo področje. Namesto tega se nabiranja političnih točk loteva z vse bolj rokohitrskimi, populističnimi prijemi, katerih vrhunec je bila (kakšno časovno ujemanje!) četrtkova potrditev novele zakona o tujcih.
S to potezo se je odločila prisluhniti argumentom množice in obenem zanemariti temelje humanosti in po mnenju nekaterih strokovnjakov zelo verjetno tudi mednarodno pravo. Z dovoljenjem policiji, da v primeru novega množičnega navala migrantov zapre državno mejo, je omogočila (potem ko bo svoj da dahnil še državni zbor) kolektivno odrekanje pravice do zaščite vsem kategorijam prišlekov, tudi beguncem z vojnih območij.
Medtem ko se je torej državljan Milan, soočen s človeško bedo, odločil nekaj storiti, da bi jo vsaj omilil, če ne preprečil, se je premier Miro v podobni situaciji odločil nasprotno, odtegniti roko pomoči in pogledati stran, usodo tisočev nesrečnikov, ki bi se lahko znova zgrnili na naše meje, pa prepustiti drugim. Tistim, ki jim ni vseeno kot njemu. Vsem tistim milanom, ki naj, kakor pač vejo in znajo, popravljajo napake sistemskih »rešitev« njegove vlade.
Na četrtkovi razglasitvi Delove osebnosti leta sta bila tako simbolično soočena dva svetova. Svet »majhnih državljanov«, ki so pripravljeni žrtvovati svoj čas, energijo in finančna sredstva, da bi popravili krivice, ki jih v svetu odločevalcev, poklicanih in plačanih za njihovo reševanje, gladko spregledajo. Kaj potrebuje ta država, da bi se premaknila naprej, je na dlani. Brez dvoma več milanov in manj mirotov. Predvsem pa več milanov na pravih položajih.
