Tiskane izdaje
Hčerka ima tri otroke, najmlajši je star pet mesecev, najstarejši šest let. Oba z možem sta zaposlena, toda zaradi otrok svoje službene obveznosti opravljata le 75-odstotno in prejemata polno plačo. Razliko plača država. In to še ni vse: za najmlajšega prejemata dodatek za plačilo jasli ali pa varuške na domu in spodoben mesečni otroški dodatek za vse tri otroke.
Kako pametno! To je bil seveda spontan vzklik med tem, ko sem poslušala prijateljico, vprašala pa sem jo samo o hčerki in vnukih. Svojega zadovoljstva ne bi mogla bolj natančno opisati, kot ga je. Je Francozinja, poročena s Slovencem, navezana na Francijo in tudi Slovenijo, kamor prihaja nekajkrat na leto. Vsak njen obisk in klasično vprašanje, »kako živite v Franciji«, načenjajo zanimive primerjave z nami.
Tokrat se je spontano odprlo vprašanje socialne politike, posebno do družin z več otroki. Ker je Slovenija prav ta teden iz državnega proračuna izplačala letošnji dodatek za velike družine, ki znaša 395 evrov za družine s tremi otroki in 480 evrov za tiste s štirimi ali več, me je še bolj zanimala primerjava med našimi in francoskimi družinskimi spodbudami. Vsi namreč že dolgo poslušamo nabijanje politike o hitrem staranju družbe in prepočasnem pomlajanju, ker je premalo prirastka, celovitih spodbud, razen tu in tam kakšne gasilske, kot je bila tista kratkotrajna z brezplačnim vrtcem za drugega otroka, pa še ni. Če je bilo še pred štirimi desetletji 30.000 rojstev na leto, smo v novih časih veseli, če se rodi vsaj 20.000 otrok. A slaba demografska slika ni samo naš problem, imajo ga tudi Francozi, le da ukrepajo bolj učinkovito.
Za Francoze je večja družina že tista, ki ima dva otroka, pri nas pa je meja pri treh otrocih. Francoske družine z najmanj dvema otrokoma prejemajo mesečni družinski dodatek, in sicer 129 evrov za dva otroka, 295 evrov za tri, 460 evrov za štiri in za vsakega otroka več še 165 evrov. Tudi Slovenija izplačuje otroške dodatke, sicer v nižjih zneskih, a kljub vsemu je to pohvalno, kakor tudi denarna pomoč ob rojstvu otroka, ki, če se ne motim, znaša 280 evrov.
Slovenija in Francija sta pri denarnih pomočeh družinam z več otroki lahko primerljivi, toda razlike se kažejo v mehkejših zadevah. Denimo v tem, da lahko v Franciji mati in oče sočasno delata skrajšani delovni čas do petega leta otrokove starosti, torej dokler ne gre v šolo, starši pa zaradi tega niso prikrajšani pri plači, ker razliko do polne plača pokrije država. Niti pri varstvu za otroka v jaslih ne omejujejo staršev, lahko svobodno izbirajo zasebno varuško ali skupne jasli, v obeh primerih jim namenijo določen znesek za varstvo.
S takšno spodbudno družinsko politiko, ki jo vodijo Francozi zadnjih nekaj let, so dosegli občutne premike. Veliko mladih družin ima spet tri otroke ali celo več, pravzaprav postaja petčlanska družina novi standard. Spreminja se tudi slika mest in podeželja. Po pripovedi moje francoske prijateljice nastajajo v malih in do pred kratkim precej zaspanih, starih vaseh deset ali 20 kilometrov zunaj večjih mest nove kolonije mladih družin. Najprej kupijo parcelo na podeželju, ki je precej cenejša kot v mestu, izberejo montažno hišo, ki jo postavijo in opremijo v nekaj mesecih, za nameček pa lahko pričakujejo še ugoden bančni kredit. Seveda tudi na pomoč staršev, podobno kot pri nas. Če ni vrtca v bližini, lahko najamejo varuško na dom, saj država spodbuja tudi to. Skratka, celoten sistem je naravnan koristno za vse, tako za mlade kot starejše. Pa ne samo za danes, ampak tudi za jutri, za prihodnost.
Prav to je bistvo socialne politike države, ki zna gledati dolgoročno in reševati probleme pravočasno. Že danes precej načeto zdravo razmerje med mladim, aktivnim delom družbe in starejšim, upokojenim delom se lahko glede na črne napovedi v prihodnje še poslabša. Zato je francoski pristop do družinske politike, ki finančne in druge spodbude za otroke in mlade družine gleda kot naložbo v prihodnost družbe, lahko dober zgled tudi za druge evropske države. Zagotovo tudi za našo.
