Več univerz, 
manj študentov

Po zaslišanju novega ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport skoraj ni več dvomov o prihodnosti našega visokega šolstva. Očitno je ta nepremakljivo zapisana v koalicijski pogodbi.

Žiga Turk, doktor gradbeništva in magister informatike, ki tudi sam prihaja iz visokega šolstva, in to na javni ljubljanski univerzi, je na omenjenem zaslišanju v izraženih stališčih tako dosledno sledil omenjeni pogodbi, da je zavestno zanemaril celo svoja javno izražena stališča izpred nekaj let. Na primer svojo pet let staro izjavo, da so za Slovenijo dovolj tri univerze. Današnji Turk poudarja pomen visokošolske konkurence in napoveduje novo tehnološko univerzo – že na njegovem zaslišanju smo slišali poslansko lobiranje za novomeško in celjsko univerzo.

Bolj smiselno se zdi napovedano omejevanje pretirano množičnega študija. Sicer ne koalicija ne Turk niso prvi, ki so zaznali, da je prejšnja leta naše visoko šolstvo vpis čez vsako pametno mero spodbujalo tudi zato, ker jim je to prinašalo več javnih sredstev. To so bila tudi izjemno plodna tla za fiktivni vpis. Že prejšnja vlada je z novo uredbo o financiranju omejila vpliv glavarine na dotok javnih sredstev. Krizne razmere in s tem vse večja proračunska negotovost dodatno spodbujajo omejitve vpisa.

Manjši in bolj kakovosten vpis naj bi, kakor piše v pogodbi, dobili z avtonomnostjo visokošolskih zavodov pri vpisni izbiri študentov in z ustreznejšim sistemom financiranja visokega šolstva. Načrt se utegne zlomiti ob hkratnem odpiranju novih visokošolskih institucij.

To ne bo le dodaten vpisni pritisk, temveč tudi še večja drobitev omejenih javnih sredstev. Zasebni visokošolski zavodi namreč, po izkušnjah, celo kadar so nastali iz povsem zasebnih sredstev, prej ali slej državi poskušajo izstaviti celotni ali vsaj delni račun za študij.

Seveda se tega, da javnih sredstev ne gre drobiti v nedogled, zavedajo tudi v koaliciji, zato bi denar očitno radi preusmerili iz sedanjih javnih univerz. V omenjeni pogodbi namreč piše, da bo odslej država suvereno odločala, kje in koliko razpisanih mest bo deležnih javnega financiranja. Na javnih univerzah je čedalje več strahu, da tega odločanja ne bodo vodili le strokovni argumenti.

Za resnično objektivno presojo bi potrebovali oceno in primerjavo vseh sedanjih institucij in programov. Evropsko združenje univerz (EUA) se je takšne revizije pred kratkim lotilo v Romuniji; njen cilj je razumno zmanjšanje števila univerz.

Težko se je izogniti vtisu, da v Sloveniji vsaka vlada vizijo razvoja visokega šolstva prilagodi svojim kratkoročnim političnim interesom. Od tega imajo korist le tisti, ki so v dobrih odnosih z vsakokratno koalicijo, in plačani pisci hitro pokvarljivih strategij.