Več vložka, več dobička

Po letih nalaganja zakonodajnih zapletov in poskusov biti bolj evropski kot večina drugih držav, je težko zagnati obsežen projekt energetske sanacije stavb brez težav kljub morda dobrim namenom. V Sloveniji se pač še nismo naučili razmišljati s svojo glavo, si postaviti ciljev, ki jih ne zapoveduje nekdo od zunaj, in koga tudi prehiteti z znanjem, ki je tu doma.

V vladi so zdaj spravili številke skupaj in ugotovili, da se naložba javnega denarja v energetsko sanacijo stavb ne zgolj vrne, temveč z davki, prispevki in dohodnino na novo zaposlenih celo podvoji. Pri tem niso všteti prihranki za zdravstvene storitve, saj je bivanje v energetsko varčnih stavbah ugodnejše, poleg tega je potrebna manjša proizvodnja toplote v elektrarnah in kotlovnicah na fosilna goriva. Prav tako niso všteti prihranki gospodinjstev, ki pravzaprav večinoma plačajo prenovo.

Energetska sanacija stavb bi tako morala po vsej logiki postati prednostna naloga, saj bi srednjeročno obogatila državni proračun, zmanjšala pa tudi slovensko uvozno odvisnost. Vendar taka prednostna naloga za pravi učinek ne sme imeti sedanje zakonske podlage. Zakon o javnem naročanju namreč za glavno in edino merilo upošteva ceno, zato v Slovenijo prihajajo lesena okna iz Poljske, toplotne črpalke s Kitajske, ob vsem lesnem bogastvu pa tudi les za gradnjo in izolacijo uvažamo. Upoštevanje zgolj cene slabša tudi kakovost projektnih dokumentacij, kakovost izvajalskih del. »Če si ne postavimo ciljev, ne nadziramo projektov in ne merimo učinkovitosti, pač vedno zadenemo,« so cinični strokovnjaki.

V Sloveniji nimamo evidence energetske učinkovitosti stavb, nimamo meril za oceno, ali je bolje stavbo podreti in na novo zgraditi ali obnoviti, nimamo določb o minimalni kakovosti materialov za gradnjo, tako rekoč ničesar ne preverjamo v lastnih laboratorijih. V Franciji se, denimo, ne da prodati toplotne črpalke z nemškim certifikatom, plačati je treba pridobitev francoskega. Včeraj smo se spomnili ljubljanskega potresa pred 120 leti, ki se lahko ponovi, ne vemo pa, kako jo bodo odnesle stare stavbe, na katere bodo z izolacijo namestili novo težo. Za celovito sanacijo večstanovanjske stavbe je po drugi strani treba dobiti popolno soglasje etažnih lastnikov. V katerem bloku pa nimajo vsaj enega soseda, ki ne privoli v nobeno spremembo?

Z bolj ciljnimi razpisi bi dobili boljše projekte, boljše izvajalce del, več delovnih mest v gradbeništvu in tudi v proizvodnji gradbenih materialov. Imamo šest tovarn izolacije, vendar nobene, ki bi zares uporabljala doma pridelane surovine, denimo slamo, lesni drobir, tudi konopljo. Boljši projekti bi omogočali tudi boljši nadzor in preverjanje rezultatov, srednjeročno pa prihranek, čeprav bi na začetku stali več. Predvsem pa, več denarja bomo namenili za energetsko sanacijo, več bo denarja v proračunu za ta in druge namene. Nemara tudi za ciljno prostorsko urejanje, v katerem bi predvsem poplavno ogrožene stavbe umaknili na varno in s tem rešili še drugo težavo, ki se je zdaj lotevamo na netrajnostni način, s kanaliziranjem rek in potokov.