Tiskane izdaje
Tega, da so Američani izvoljeno ljudstvo, ne verjamejo le mormoni, ki bi v torek prvič v zgodovini skoraj dobili svojega predsednika države; s poveličevanjem ameriške izjemnosti svoje privržence radi navdušujejo tudi politiki vseh barv. Treba se je strinjati z njimi. V resnici moraš biti nekaj izjemnega, da porabiš več kot šest milijard dolarjev, pa ne dosežeš nikakršnih sprememb.
Toliko so po ocenah nekaterih nevladnih raziskovalnih ustanov v ZDA porabili za nedavni volilni krog, ki se je končal v torek, ohranil pa skorajda enako razmerje moči v zvezni izvršni in zakonodajni oblasti. Sedanji demokratski predsednik Barack Obama bo ostal še štiri leta v Beli hiši, tesna demokratska senatna večina in malce manj tesna republikanska večina v predstavniškem domu pa si bosta v laseh vsaj še prihodnji dve leti, dokler ne utegnejo štren drugače premešati nove, najbrž še dražje vmesne kongresne volitve.
Pred domačim pragom ostajajo naloge nadvse polariziranih politikov v Washingtonu iste: kako hitreje obnoviti gospodarsko rast in zmanjšati brezposelnost ter kako zapolniti naraščajočo luknjo v državni blagajni. Doslej Obami ni uspelo zlomiti trmoglavosti republikanskih kongresnikov, ki so se zakleli, da bo njihova glavna politična naloga preprečiti ponovno izvolitev demokratskega predsednika. Ni jim uspelo, a to še ne pomeni, da bodo zdaj kaj bolj popustljivi kot prej. Le drugačen cilj si bodo postavili: kako preprečiti, da bi se Obame spominjali kot uspešnega predsednika.
Kako pa drugod? Razen v Pakistanu, kjer si je večina prebivalstva želela sprememb v Beli hiši, so si po svetu oddahnili, ker so Američani izvolili »njihovega« kandidata. V strahu pred republikansko alternativo, ki so jo nekateri že doživljali na svoji koži, se po svetu ne bodo trudili poudarjati, da bi se moral sedanji voditelj svobodnega sveta v novem mandatu še presneto potruditi, da bi si prislužil že prejeto Nobelovo nagrado za mir.
