Tiskane izdaje
Vpripravah na seulski vrh se je najprej zdelo, da bodo svetovni voditelji pozornost usmerili na terorizem narave, kakršen je bil lanskoletni cunami, in da se bodo pogovarjali pretežno o varnostnih standardih jedrskih elektrarn. Tako bi se pozornost usmerila na prihodnost energije in gospodarstva. Potem pa se je Severna Koreja z napovedano izstrelitvijo satelita znova kot črna zvezda prikazala na oboku jedrskih strahov in spet se vse vrti okoli vprašanja, kdo ima atomsko bombo, kdo bi jo hotel imeti in kako živeti v okoliščinah jedrske resničnosti, če se nam že ni posrečilo ustvariti nejedrskih sanj.
Takrat ko so državniki prihajali v Seul, je Japonska testirala še en reaktor. Tako zdaj deluje samo še eden od 54, kolikor jih je pred enim letom proizvajalo elektriko v deželi vzhajajočega sonca. Na seulskem vrhu bodo morali tako ugotoviti še en slab trend - čedalje manj samozaupanja v konstruktivno rabo jedrske energije za gospodarski napredek in čedalje več potreb po jedrski oborožitvi režimov, ki se čutijo negotove in se z iluzorno grožnjo z vsesplošnim uničenjem poskušajo zavarovati pred padcem na smetišče zgodovine.
Tako se je seulsko srečanje že vnaprej spremenilo v večstranski monolog, v katerem vsak recitira svojo kitico. Amerika o strahu pred atomsko bombo v rokah džihadistov, Rusija o slabi razdelitvi globalne dominacije, Kitajska o vesoljski harmoniji, Južna Koreja pa o Severni Koreji. O čem sicer?
Ko pa bodo državniki sedli za skupno mizo, se bo pokazalo, da se pravzaprav bojijo samih sebe in da nobena od velikih sil še ne ve, kako bi ostala takšna, kakršna je, če bi nenadoma zmanjkalo jedrskega orožja. Tisto, o čemer se bodo v Seulu najmanj pogovarjali, je gospodarstvo. Voditelje njihovi narodi volijo z upanjem, da bodo živeli bolje in da bodo lahko prižgali žarnico, kadarkoli bodo potrebovali svetlobo. Vedno pa se pokaže, da to isto stikalo aktivira tudi atomsko bombo.
