Tiskane izdaje
Po vrsti alarmov, da umazanija, ki jo proizvajamo, uničuje naš planet, zdaj Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) verjame, da se morda še lahko rešimo. Če bomo do leta 2030 s premoga, nafte in zemeljskega plina prešli na sončne elektrarne, vetrnice in jedrsko energijo, bo naša Zemlja po izračunih okoljevarstvene organizacije Združenih narodov še nekako prenesla povišanje povprečne temperature za predvidena dva odstotka. Vse nad tem pa nas bo po prepričanju strokovnjakov IPCC prisililo v precej dražje ukrepe, na primer v odvzemanje ogljikovega dioksida in drugih škodljivih plinov iz ozračja ter njihovo shranjevanje pod zemljo, morda pa se kljub temu ne bomo mogli izogniti velikim podnebnim spremembam.
Analiza IPCC pa ima veliko vgrajenih zank, zaradi katerih strokovnjaki OZN številnih držav najbrž ne bodo pripravili k ukrepanju. Oceno, da bo prehod s fosilnih virov energije stal le 0,06 odstotka bruto svetovnega proizvoda, so nesrečno predstavili prav v prestolnici Nemčije, ki z drugo najdražjo električno energijo v Evropi plačuje subvencioniran prehod na veter, sonce in biomaso ter se za polno mero boji še negotovosti pri preskrbi z energijo. Nemčija res hkrati s spodbujanjem obnovljivih virov energije odpravlja jedrsko, ki jo v IPCC podpirajo in spodbujajo, po nesreči v Fukušimi pa bodo dvomljivce le težko prepričali o varnosti cepitve atoma.
IPCC bremenijo tudi lastne napake. Njihovi računalniški modeli niso predvideli, da se povprečna temperatura Zemljinega ozračja že več kot desetletje ne dviguje, in če to zdaj razlagajo z vplivom svetovnih oceanov, so dvomi o njihovih računalniških modelih za mnoge preveliki, da bi lahko zahtevali gigantske gospodarske in družbene spremembe, povezane s prehajanjem na obnovljive energetske vire in atom. Še več, v IPCC so morali v preteklosti priznati tudi ignoriranje statistik, ki se ne strinjajo z njihovimi predvidevanji. Nasprotniki tudi poudarjajo, da se je Zemljino ozračje pogosto segrevalo in ohlajalo že v daljni preteklosti, ko človekova dejavnost na te spremembe ni imela nobenega vpliva ali celo ko človek sploh še ni obstajal. Zakrivilo naj bi jih Sonce, ki v nekaterih obdobjih oddaja več in v drugih manj toplote, morda pa tudi izbruhi vulkanov. Vsekakor je pod nekaterimi severnimi ledeniki mogoče najti sledi starodavnega rastlinja, iz zgodovine pa vemo o arktičnem mrazu tudi tam, kjer zdaj uživajo milo vreme.
Nesporazume o tem, kaj se dogaja visoko v Zemljinem ozračju, bo morda rešila šele boljša merilna tehnologija, naše onesnaževanje pa nas gotovo že prizadeva pri tleh. Slab zrak povzroča dihalne bolezni in alergije, morda tudi raka in druge ubijalske bolezni, mrtve reke in onesnaženo morje zelo poslabšujejo kakovost življenja. In če slabe nemške izkušnje s subvencijami in direktivami kažejo, da je najboljše rezultate težko načrtovati, so široke spodbude raziskovanju, povezavi visokega šolstva z gospodarstvom in konkurenci v preteklosti že prinesle velike tehnološke spremembe in jih bodo gotovo tudi v prihodnosti.
