Tiskane izdaje
Kurdski znanci in prijatelji so šokirani. Ne morejo in nočejo verjeti, da so se njihove zgodovinske sanje, ki so se še pred tremi tedni po uspešno izpeljanem referendumu o neodvisnosti zdele uresničljive, bolj ali manj sesedle v puščavski prah. In to ne zaradi velikega vojaškega poraza ali tragedije, pač pa zaradi nečesa tako pristno človeškega – zaradi (vele)izdaje. Večkratne.
V nedeljo popoldne se je v Sulejmaniji na vzhodu iraškega Kurdistana mudil Kasim Sulejmani, legendarni poveljnik iranske republikanske garde in vodilni načrtovalec iranske vojaške in ideološke ekspanzije do Sredozemlja. Glede na slavo, ki jo uživa med (šiitskim) delom prebivalcev Bližnjega vzhoda, je morda pomislil, da so mesto, ki je tradicionalno pod vplivom Teherana, poimenovali po njem.
Glede na sprejem, ki ga je doživel, in »posel«, ki ga je sklenil, bi bilo njegovo sklepanje upravičeno. General Sulejmani se je srečal z družino pred dnevi umrlega kurdskega voditelja Džalala Talabanija – družino, ki preko Kurdske patriotske zveze (PUK) obvladuje vzhodni del iraškega Kurdistana, in družino, ki se (z nekaj predaha) z družino Barzani oziroma Kurdsko demokratično stranko (KDP) že desetletja spopada za nadzor nad večjim delom severnega Iraka. Oba največja kurdska klana sta si tik pred referendumom segla v roke – skupni cilj, uresničenje zgodovinskih sanj, se je zdel blizu. A minil ni niti mesec dni in zaveza je bila grobo pretrgana.
Družina Talabani se je pogodila z Iranom – in torej tudi Bagdadom, v resnici le še iransko »provinco« – ter privolila v umik »svojega dela« pešmerg iz Kirkuka in z drugih območij, ki niso uradni del iraškega Kurdistana, do včeraj pa so bila pod nadzorom oboroženih sil kurdskih regionalnih oblasti (KRG). Ko so iraški tanki ameriške izdelave prestopili mestne meje Kirkuka, se jim je večina kurdskih borcev, ki so »lojalni« Sulejmaniji in ne Erbilu, preprosto umaknila. Tak je bil dogovor.
Prebivalci Kirkuka niso mogli verjeti svojim očem, za resen odpor pa je bilo – takoj – prepozno. Iz naftno bogatega mesta, morebitne gospodarske osi neodvisne kurdske države, so se začele množično umikati tudi »Barzanijevi« pešmerge. Ne le iz Kirkuka, pač pa tudi z vseh ostalih »spornih« območij. Postalo je jasno, da kaj takega kot kurdska enotnost (spet!) ne obstaja.
Na družbenih omrežjih so se vsule (dokumentirane) obtožbe o izdaji, celo veleizdaji. Ne le notranji. Iraške Kurde so ob irelevantni Evropi in tokrat nenavadno tihi Rusiji znova pustili na cedilu predvsem Američani, lažni zavezniki, ki so s svojo pasivnostjo dokončno sprejeli dejstvo, da je današnji Irak le iranska provinca – ne glede na to, da je šiitska milica Hašd al Šabi le druga stran skrajnega islamističnega kovanca, ki ga spredaj »krasi« sunitska Islamska država. Če je Abu Bakr al Bagdadi še živ, se mu mora na široko smejati.
Kurdskim sogovornikom od besa in togote zmanjkuje sape. Vajene vsega, tudi skrbno režirane državljanske vojne, je »kirkuško ponižanje« brutalno soočilo z geostrateško resničnostjo, v kateri ni prostora za kurdsko državo. Nikoli ga ni bilo. In nikoli ga ne bo.
