Velik korak za malo morje

Od včeraj je Slovenija bogatejša za več kilometrov obale. Zaslug za včerajšnje zaprtje obalne ceste ne moremo pripisati zgolj županoma, izolskemu Igorju Kolencu in koprskemu Borisu Popoviču. Vendar sta oba odlično odigrala vlogo zastopnikov večine domačinov, ki takšno potezo zahtevajo že več kot 30 let. Če bi od 46,6 kilometra slovenske morske obale odšteli pristanišča, marine, soline in mesta, bi ostalo za pravo uživanje morja in rekreacijo le od 20 do 25 kilometrov obale. Pridobitev dodatne možnosti je zato za pravi stik z morjem pravzaprav izjemna. Majhen korak za človeštvo, a velik za majhen pomorski narod, ki mu toliko pomeni okno v svet.

Josip Broz Tito je že leta 1970 izdal ukaz, da je treba zgraditi obalno hitro cesto. Kdo je kriv, da še zdaj ni zgrajena v celoti? Najverjetneje napačen odnos do morja, za katerega imajo odločevalci pri svojih deklaracijah vedno zvrhano mero osladnih besed, pri odločitvah pa naklonjenost morju močno uplahne. Načrt z zaporo ceste je star vsaj 30 let. Občini Izola in Koper sta poleti 2004 sprejeli dopolnjen (in še vedno veljaven) dolgoročni prostorski družbeni načrt, v katerem piše vse o tem, kako in kaj bi lahko bilo s cesto in tem prostorom.

Predstavniki vlade bi morali torej že ob odprtju predora Markovec vedeti, da je vlada že pred 13 leti dala soglasje na občinska dolgoročna prostorska načrta. Toda zgodovinski spomin je kratek. »Lokalni« cestni predor so raje vključili med vinjetne odseke in se delali, da se jih prostorski plan občin ne tiče. Če ne bi bilo trmoglavega Popoviča in Kolenca, bi bila cesta še zmeraj zaprta. Bila pa sta pri tem deležena nemalo porogljivih besed in zbadljivk.

Res je, da je ta del obale izpostavljen burji in nevihtam. A hkrati je to tudi obala z izjemno pozejdonko in drugimi morskimi travniki, zibelka podmorskega življenja z arheološkimi območji in zgodbo o nesmiselnem bombardiranju ladje Rex. Obalo varuje barcelonska konvencija in v določenih delih Natura 2000. Gotovo pa bo mogoče urediti nekaj lesenih mostovžev, nekaj pomolčkov in nekaj stopničk v morje.

Slovenci vse preradi preračunavajo obalo v milijone evrov, namesto da bi jo preračunali v milijone priložnosti. Isti dolgoročni prostorski načrt, s podporo iste države, predvideva tudi postavitev otoka (valobrana) pred Izolo. V Piranskem zalivu bi bili pripravljeni začeti vojno zaradi kilometra obale, tu pa naj bi stik z morjem prepustili cesti. Prej kot čez deset let ne bo nikjer več nikogar, ki bi kdaj nasprotoval drugačni obali. Ni pomembna samo pridobitev dostopa do morja. Vsaj toliko je vredno dejstvo, da sta se prišla na slovesnost ob obogatitvi morja »fotografirat« premier Miro Cerar in minister Peter Gašperšič. Bolje pozno kot nikoli. Da bi ta košček morja vendarle odprl glave tudi pri drugih potezah, ki prinašajo priložnosti vsem državljanom: pri železnici, pristanišču, golfu, boljši infrastrukturi ... Skrbi nas le hitrost: 30 let za eno takšno spoznanje ne vliva ravno velikega upanja!