Velik korak 
za Železno Kaplo ...

Železna Kapla Franca Jožefa Smrtnika je v torek prva od 73 novih naselij iz aprilskega dogovora med avstrijsko in koroško vlado ter organizacijami koroških Slovencev dobila vidno dvojezičnost. Dvojezični napisi v Železni Kapli, Žitari vasi in vseh drugih naseljih, ki bodo do konca septembra število dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem zaokrožili na 164, so lepo darilo vsem, ki so v krutem dvajsetem stoletju kljub napadalnemu nemškemu nacionalizmu ohranili svojo slovenski identiteto.

Upamo pa, da bo, ko se bodo polegle privzdignjene besede s torkovih slovesnosti, ostalo zavedanje, da se zdaj nova prihodnost ponuja tudi deželi Koroški. Sporazum, ki sta ga avstrijski državni sekretar Josef Ostermayer in koroški deželni glavar Gerhard Dörfler sklenila z voditelji treh krovnih organizacij koroških Slovencev, je bil namreč vsaj za nekatere tudi priložnost, da se izognejo kesanju za vse slabo, kar so od vstaje agresivnega nemškega nacionalizma prizadejali svojim slovenskim sosedom.

Slovenska manjšina je številčno zdesetkana, a je manjšini sovražna politika v temeljih prizadela tudi vso deželo, pa čeprav to še poskušajo prikrivati. Zvezni mediji Koroško pogosto opisujejo kot avstrijsko Grčijo, katastrofalno politiko deželnega glavarja Jörga Haiderja je morala kmalu po njegovi smrti z nakupom nekdanje deželne banke reševati vsa država. Haiderjevo petelinjenje na plečih manjšine še ni dobilo pravičnega epiloga, zato bi morala biti drugačna vsaj koroška prihodnost. To pa pomeni popolno, nedvoumno uresničenje prav vseh določb aprilskega sporazuma.

In še več, kar bi dežela Koroška lahko pokazala z dvojezičnimi napisi tudi za tista naselja, ki so zdaj kljub številnemu slovenskemu prebivalstvu ostala zunaj, ter z nadaljnjimi pravicami za manjšino v duhu avstrijske državne pogodbe. Avstrijski in koroški voditelji zagotavljajo, da bodo dobro poskrbeli za manjšino, in njihove besede morajo, če hočejo dobro tudi nemško govoreči manjšini, postati dejanja. Statistike tam, kjer je bilo ponemčevanje najbolj brutalno, kažejo celo večjo umrljivost med prebivalstvom, Koroško prizadeva tudi izseljevanje – sprememba deželne paradigme se mora začeti s slovensko manjšino, a se ne sme pri tem končati.

Slovenska vlada že ves čas po sprejetju aprilskega sporazuma zagotavlja, da ostaja zaščitnica slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in da zanjo še naprej velja vse, kar je o manjšini zapisano v avstrijski državni pogodbi. Takšen pristop morajo razumeti in sprejeti tudi na Dunaju in v Celovcu; v slovenskem interesu je samo in edino skrb za manjšino in nikakor ne vmešavanje v notranje odnose prijateljske sosede. Kajti vse dokler bo manjšina po stoletnem zatiranju zacvetela tudi zaradi podpore deželne in zvezne vlade, bo tokratni sporazum sicer še vedno velik korak za Železno Kaplo ter nekatera druga naselja, za deželo Koroško pa šele prvi.