Veliki brat

Skoraj polovica vseh pritožb prihaja na urad informacijskega pooblaščenca zaradi zlorab zasebnosti na delovnem mestu in zaradi nepooblaščenih vpogledov v elektronsko pošto zaposlenih. Urad informacijske pooblaščenke je lani vodil 19, letos do avgusta pa šest postopkov, ki se nanašajo na nezakonito preverjanje elektronske pošte uslužbencev brez njihove vednosti. Številke na prvi pogled sicer niso tako visoke, kot bi lahko pričakovali, vendar je treba upoštevati, da je odnos med delavci in delodajalci specifičen in da se delavci težko odločijo za prijavo delodajalca, čeprav je vir prijave varovan.

Preverjanje elektronske pošte zaposlenih ne pomeni le hude kršitve zakona, ampak je tudi podlaga za kazensko in odškodninsko odgovornost zaradi kršitve tajnosti občil. V evropski in slovenski zakonodaji velja pravilo, da zaposleni tudi na službeni elektronski naslov lahko prejemajo in iz njega pošiljajo zasebna sporočila. Ker bi šlo v tem primeru lahko tudi za informacije, ki bi razkrivale občutljive podrobnosti iz življenja uslužbencev, kot so, denimo, zaupne informacije o zdravstvenem stanju, je nedopustno, da so z njimi seznanjene tudi tretje osebe. Delodajalec v elektronsko pošto svojih zaposlenih lahko pogleda le v posebnih primerih, kot je, denimo, smrt delavca, vendar mora pri tem upoštevati načelo sorazmernosti. To pomeni, da lahko odpre samo tisto elektronsko pošto, kjer je že na prvi pogled mogoče razbrati, da gre za službene zadeve.

Pri vprašanju zasebnosti na delovnem mestu gre za konflikt dveh interesov: pravice, ki izhaja iz lastnine delovnih sredstev, in pravice do zasebnosti. Madžarski premier Viktor Orban je pred leti sprejel zakon o javnih uslužbencih, po katerem se javnemu uslužbencu 60 dni na leto lahko sledi elektronski pošti in elektronskim pogovorom, pri čemer delavcu ni treba vnaprej povedati, katere dneve mu bodo sledili. Madžarski primer je presedan v Evropi, kjer je pravica do zasebnosti, v primerjavi z ZDA, zelo visoko cenjena.

Za Slovenijo je pomembno, da se je evropska pravna praksa postavila na stališče, da lastninska pravica ne prevlada samodejno nad pravico do zasebnosti. V zvezi z nadzorom delodajalcev je najpomembnejša odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2007 v primeru Britanke Lynette Copland, ki ji je delodajalec pregledoval izpiske telefonskih številk, ki jih je klicala med delavnim časom, in spletnih strani, ki jih je obiskovala na službenem računalniku. Sodišče je presodilo, da je delodajalec neupravičeno posegal v zasebnost delavke, ki ni bila vnaprej opozorjena, kdaj in v katerih primerih delodajalec lahko nadzira elektronsko pošto.

Največja težava v praksi je določanje meje dopustnega nadzora delodajalcev in včasih tudi neutemeljenih pričakovanj delavcev. Da bi se izognili konfliktom in nesporazumom, bi v Sloveniji morali sprejeti zakonodajo, ki bi natančno določala pravila igre na obeh straneh.