Veliko besed, malo učinka

Poskok v ceni nafte, ki je sledil dogovoru članic Opeca, da bodo poskušale nekoliko zmanjšati proizvodnjo, je bil bolj ali manj muha enodnevnica. Za kakšen trajnejši cenovni premik se bo poleg tega, da bo naftni kartel novembra v resnici pripravil zavezujoč dogovor in ga nato tudi izvajal v praksi, moralo na pravo mesto postaviti še veliko drugih elementov, ki odločajo o (ne)ravnovesju na trgu črnega zlata.

Eno je, da Opec, ki združuje 14 proizvajalk nafte, ni več najpomembnejši dejavnik na ponudbeni strani. Tako imenovana »revolucija skrilavcev« je po letu 2009 Združene države Amerike vrnila med največje proizvajalce črnega zlata. Potem ko je cena nafte leta 2014 strmoglavila z več kot sto dolarjev za sod, so sicer mnogi manjši proizvajalci v ZDA bankrotirali, drugi pa so se »naučili«, kako biti dobičkonosen tudi pri 40 dolarjih za sod nafte. Morebitna višja cena bo na trg hitro »priklicala« dodatno ameriško nafto.

Drugič, naftni kartel je notranje razdeljen in v resnici težko zmožen odločne skupne akcije. Vključuje tako sprta »težkokategornika« Saudsko Arabijo in Iran, ki podpirata nasprotne strani v državljanskih vojnah v Siriji in Jemnu, Irak in Libijo, kjer črpanje sploh ni pod nadzorom enotne vlade, pa tudi do konca obubožano Venezuelo, ki ji pride prav vsak dolar od izvožene nafte.

In tretji, morda napomembnejši razlog – zaradi ohlajene gospodarske rasti na svetovni ravni povpraševanje že vsaj dve leti zaostaja za ponudbo nafte. Dokler ne bo (dovolj) kupcev za »fizično« nafto, ni dovolj trdnega temelja za precej višje cene. Tu pa glavno vlogo igra Kitajska, ki se šele navaja na to, da njena gospodarska rast ne bo več osem- ali devetodstotna, hkrati pa poskuša omejiti svojo odvisnost od uvoza energije.