Tiskane izdaje
Prav zaradi njegovega primera so se na pobudo našega vrhovnega sodišča aktivirali evropski mehanizmi, ki so morali odgovoriti na vprašanje, ali je obstoj humanitarnega koridorja (balkanska migrantska pot), za vzpostavitev katerega je v letih 2015 in 2016 veljal mednarodni konsenz, predstavljal okoliščino, da je bil prehod meje zakonit. Sodišče EU je reklo, da ne. To konkretno pomeni, da imajo vse evropske oblasti možnost, da prosilce za azil vrnejo v tisto državo članico EU, v kateri so prvič prestopili njeno mejo.
V primeru sirskega državljana, ki biva pri nas, to pomeni, da ga lahko naša država vrne na Hrvaško. Tudi druge države EU, denimo Nemčija, so na podlagi luksemburške odločitve dobile možnost, da stotisoče prebežnikov vrnejo na jug. V skladu z dublinsko uredbo je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito pristojna država, v kateri so prosilci za azil prvič vstopili na ozemlje Unije. Država prvega vstopa v EU je bila v času begunskega vala v večini primerov Grčija, a ker so v njej obstajale »sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom«, bi bila glede na veljavna pravila za obravnavo prošenj pristojna Hrvaška, katere sistem takšnih pomanjkljivosti nima, utemeljuje Luksemburg. Generalna pravobranilka tega sodišča je bila sicer povsem drugačnega mnenja od sodišča EU, saj je presodila, da so bile v izjemnih okoliščinah begunskega vala za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito odgovorne države članice, v katerih so bile prošnje najprej vložene. Če bi bile namreč obmejne države članice, kot je Hrvaška, odgovorne za sprejemanje in obravnavanje tako velikega števila prosilcev za azil, obstaja resno tveganje, da preprosto ne bi bile sposobne obvladovati položaja.
In ker dublin III ne govori o nobenih posebnih merilih v razmerah, ki so nastale pred dvema letoma, ko je več kot milijon ljudi čez Zahodni Balkan vstopilo v EU, bi lahko sklepali, da se odločitev bistveno bolj napaja iz politike kot iz prava.
Sodišče si je ob zavedanju, da gre za izjemno kompleksna vprašanja azilnega prava, na neki način opralo roke. Ko je povedalo, da vrnitev oseb na Hrvaško ne bi bila nezakonita, je hkrati poudarilo, da je to vendarle povsem suverena odločitev vsake države posebej. To pomeni, da države EU, ki se bodo odločile vrniti prebežnike v državo vstopa, ki naj obravnava njihove prošnje za mednarodno zaščito, s tem ne bodo kršile evropskih pravil. Toda kršile jih ne bodo niti, če se bodo odločile same obravnavati njihove prošnje. To je njihova suverena in avtonomna presoja - in pravica. Mnoge oblasti, tudi slovensko, ob popolni odsotnosti skupnega evropskega premisleka, ta odločitev postavlja pred posebno preizkušnjo.
