Tiskane izdaje
Na francoskem festivalu besed je kot izraz letošnjega leta zmagala »transparentnost«. Tako so odločili domači novinarji, leksikologi in sociologi, medtem ko se je publika, francoska in širša, nagnila k »lažem«. Zajemali so bili iz vnaprej izbranega besednjaka, v katerem pa, po svoje začuda in hkrati povedno, ni bilo »mladine«. Nič drugače ni bilo že lani.
Je pa imel »mlade« predvolilno zelo pogosto na jeziku socialist François Hollande in ljudje iz njegove politične bližine trdijo, da jih ima sploh zdaj, ko je v Elizeju. »Mislim, da predsednik nenehno govori o njih,« nam je pred časom v intervjuju poudaril ekonomist Jacques Attali. Z nasprotne strani politične krajine je slišati drugačna mnenja, neredki so prepričani, da je Hollande snedel besedo (mladina).
Kakor drugod po Evropi tudi v Franciji zmeraj bolj tožijo, kako grobo stiska kriza ob zid mlajše generacije in jih sili, da pripravljajo kovčke. Podpredsednik desnosredinske UMP Thierry Mariani je pred kratkim v Mondu opozoril, da je ekonomski obraz Francije vse manj prijeten. Dolgoročnih projektov da ni mogoče več kovati in tudi strahu pred prihodnostjo je v družbi, ki se spopada s 26-odstotno brezposelnostjo mlajših od 25 let, zelo veliko. Raziskave kažejo, da si nekoliko bolj kot mladi izobraženci z izbornimi diplomami v žepu na tuje želijo tisti, ki so šolo (čisto pre)hitro obesili na klin. A nimajo prav veliko možnosti, da bi svojo Indijo Koromandijo našli kje v Evropi. O tem se res ne gre slepiti.
Zato pa je precej več priložnosti za mlade talente, kakor se dobro zavedajo, jih še posebno ni malo v Aziji, Avstraliji in nemara še kje. V prid jim je globalna dinamika, v kateri so tudi sami veliko prožnejši od nešolanih vrstnikov ali nekdanjih generacij. V dobi informacijske tehnologije, ko padajo prenekatere meje, se, morda tudi z izkušnjo študija v tujini, osvobajajo nacionalnih, socialnih, družinskih spon. Večinoma jih iz Francije premami strokovno spodbudno delo v velikih globalnih podjetjih z zanimivim plačilom.
Cilj je več kot jasen: narediti Francijo in sploh Evropo spet delovno privlačno. (Kakovosti bivanja ji tako in tako ni mogoče zelo oporekati.) François Hollande jo poskuša preobraziti tako, da uresničuje predvolilne obljube: podpisuje »medgeneracijske pogodbe«, odpira »delovna mesta prihodnosti«, krepi kader v šolstvu, se za delovna mesta mladih finančno zavzema v Bruslju. Kritiki zmajujejo z glavo, češ da deluje preveč drobnjakarsko od drevesa do drevesa, pozablja pa, da je treba pomladiti cel gozd – šolski in gospodarski.
Eno je gotovo: o mladih ni nobena beseda ali razprava preveč in zanje tudi nikdar ni prepozno; kakor je spodbudno in prav še dodatno in naprej sedati v izobraževalne klopi. Tako pa tudi v Španiji zdaj najbolj trpijo tisti, ki jim pred krizo za šolo ni bilo mar in jih je prehitro omrežila misel na denar, na hitrico zaslužen v gradbeništvu.
Besede zvenijo, dejanja štejejo – tista, zaradi katerih se je veseliti prihodnosti.
