»Veseli december« idealen za izstavljanje računov

Nogometno Slovenijo bi stežka primerjali z Evropo, tako močno izstopajo tuja prvenstva, klubi in reprezentance v svojih primerjalnih prednostih, bi zapisal realist. Cinik bi dodal, da je edino merilo, po katerem se lahko Slovenija primerja s favoriti, dejstvo, da na igrišče kljub vsemu priteče enako število igralcev v obeh ekipah. Slovenija se razlikuje od večine razvitih nogometnih držav tudi v terminu obdobja kislih kumaric. V zahodnih državah prodajajo špekulacije, »off-the-record« informacije in ugibanja drugačne vrste junija in julija, ko vlada mrtvilo v tamkajšnjih ligah. Pri nas imamo tedaj vrhunec nastopov v evropskih pokalih, obdobje »kislih kumaric« pa nastopi decembra, ko se začne trimesečni premor v 1. SNL in reprezentančnih tekmovanjih. Letos bi bilo lahko posebej živahno, saj so vzniknile nerazčiščene stvari med Zlatkom Zahovićem in Srečkom Katancem. Spet je aktualno iskanje zaslug za uspehe izpred 15 let, vpleten je celo Zahovićev sin Luka, kar daje »rivalstvu« še čustveno razsežnost.

»Južno Korejo« je možno razčistiti tudi empirično. Zahović je pred prihodom Katanca osvojil le eno točko, in sicer po treh golih Primoža Glihe, ki mu je prav Katanec vzel majico s številko 10 (tedaj so si jo podajali Gliha, Zahović, Florjančič, Šiljak, ...) in jo dokončno dal Zahoviću. Drži tudi obratno: Katanec bi težko videl euro 2000 brez Zahovića, ki je v tistem ciklusu zabil 67 % slovenskih golov, tri (75 %) je primaknil še na euru. V boju za SP 2002 je bil Zaho resda manj viden, prispeval je 4 od 17 golov, od tega je dal tri Luksemburgu, enega svojih najpomembnejših pa Jugoslovanom v 94. minuti tekme za Bežigradom.

Težje je ovrednotiti položaja Katanca in Zahovića v aktualnem merjenju moči. Tako Katanec kot Zahović lahko »umirita žogo«, a to po medijskih zapisih o zakulisnem delovanju Zahovićevega klana (Ružnić, Pavlin, ...) in Zahovićevih obtožbah na račun domnevnega Katančevega šikaniranja sina Luke ni verjetno. Katancu bi težko očitali zapostavljanje Mariborčanov, saj je v seštevku poklical v reprezentanco več vijoličastih kot katerikoli selektor pred njim (Handanović, Stojanović, Rajčević, Viler, Filipović, Mertelj, Bohar, Cvijanović, Milec, Berić). Ali sodi v reprezentanco obetavni Luka Zahović, bo razkril čas, morda bližajoči se ciklus bojev za EP do 21 let.

Odnosi med NZS, ki je Katančev delodajalec, in Mariborom, ki ga de facto vodi Zahović, kljub temu formalno »še nikdar niso bili boljši«. Izjave à la »Čeferinove kazni so zame medalje« ali »Zahović je v veselem stanju grozil vrhu NZS« so preteklost, toda na reprezentančnem terenu, na katerem vladajo parcialni interesi, je vendarle drugače. Morda ima kakšen posameznik v ognju več želez, slovenski nogomet ima – v tem primeru – le eno (reprezentanco). Najslabša možnost bi bila ohranjanje statusa quo, ki se lahko kadarkoli spremeni v novo bitko. Saj veste, človek (beri: reprezentanca) ima v življenju (beri: boju za euro 2016) toliko sreče, kot premore pameti. Morebitne posledice »razčiščevanja« bi bile marca in junija veliko hujše kot v času veselega decembra, ki že pregovorno zbližuje ljudi.