Tiskane izdaje
Kar presenetljivo je, s kakšno mirnostjo se je EU doslej odzivala na britansko odločitev o brexitu. Tudi na Slovaškem so ob prevzemu krmila Unije pozivali, da ni nobenih razlogov za paniko in da se mora Unija tega lotiti s hladno glavo. Čeprav je polletno predsedovanje svetu EU, predvsem po uveljavitvi lizbonske pogodbe, postalo rutina, v kateri predsedujoča članica bolj ali manj (ne)opazno kuje kompromise, si je Slovaška zadala širše cilje.
Želi si razprave, kakšna sploh naj bo Unija prihodnosti. Slovaška je sicer v skupini malih članic, a z bruseljskimi samoumevnostmi očitno ne bo delala v rokavicah. Migracijsko politiko EU razglaša za pravo polomijo in eden neuradnih ciljev predsedstva je spodkopati predlog evropske komisije o kvotah za sprejem beguncev iz najbolj obremenjenih vstopnih držav. Neuspeh EU pri zagotavljanju nadzora meje na vzhodu Evrope že tako velja za enega od vzrokov za poglabljanje nezaupanja v EU.
Na Slovaškem so bili na čelu nasprotnic migracijske in azilne politike, kakršno je snoval Bruselj. Retorika, ki je v zadnjem letu prihajala iz Bratislave, je imela tudi pridih ksenofobije. S kar veliko mero privoščljivosti opozarjajo, da bruseljske rešitve ne delujejo in da jih Evropejci zavračajo. Premeščanje prosilcev iz Grčije in Italije skoraj leto dni po sprejetju odločitve se noče in noče zagnati. Kaotičen begunski tok čez Grčijo je ustavila šele moralno kočljiva kupčija s Turčijo.
Slovaška med predsedovanjem seveda ne bo imela glavne besede pri postopku brexita, ki naj bi se začel septembra. A želi vsaj ponuditi svojo pomoč in izkušnje, tudi glede Škotske. Češkoslovaška se je leta 1993 razdružila brez večjih težav. Uniji, obremenjeni s številnimi krizami, želijo ponuditi bolj »pozitivno agendo«. Neizpodbitni dosežki in koristi za državljane so namreč povsem v senci nezaupanja, vsesplošnih kritik in populističnih, a globoko zakoreninjenih mitov.
V Bratislavi opozarjajo, da bi pri doseganju svojih glavnih ciljev potrebovali zaslombo v Veliki Britaniji. To najbolj velja za nadaljnji razvoj notranjega trga Unije, ki je že desetletja motor rasti. Tudi v razpravi o naukih brexita je Slovaški bliže britanska dvomljivost kot neredko naivni federalizem. Tako vodja slovaške diplomacije Miroslav Lajčák brez dlake na jeziku pojasnjuje, da bi morali skupnim institucijam vzeti moč in spet okrepiti vlogo članic.
»Evropejci ne živijo v institucijah, temveč v članicah,« je prepričan Lajčák. Tudi voditelji članic da so bili izvoljeni in imajo največjo legitimnost. Unija bi se morala osredotočati na naloge, v katerih ima dodano vrednost. Že razmišljanje predsedujoče države, da bi se namesto pozivov k več Evrope morali lotiti zmanjševanja vloge Bruslja in okrepiti odločanje na medvladni ravni, kaže, kakšen nauk utegnejo članice potegniti iz brexita in kakšne posledice bo imel na prihodnost Unije.
Nov veter, ki prihaja iz Slovaške, utegne postati evropski glavni tok.
