Veter v hrbet širitvenemu procesu
Negotova in oddaljena evropska perspektiva bi Zahodni Balkan vrnila v agonijo.
Odpri galerijo
Čeprav to ni vsakdanja praksa na Balkanu, voditelji EU ne bi smeli dvomiti o možnosti, da bosta Atene in Skopje prešla od besed k dejanjem. FOTO: AFP
V državah članicah EU po doseženem sporazumu med Atenami in Skopjem ne bi smelo biti več dilem. Makedonija bi morala dobiti zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj že na junijskem vrhu voditeljev EU v Bruslju. Skopje je še pred nekaj dnevi imelo le minimalne možnosti za nov korak proti EU. Dogovor grškega in makedonskega premiera, Aleksisa Ciprasa in Zorana Zaeva, ki lahko konča skoraj tri desetletja trajajoč spor o imenu Makedonije, je veter v hrbet širitvenemu procesu in spravi v regiji.
Sporazum pomeni tudi moralni pritisk na neodločne države članice EU, naj podprejo priporočilo evropske komisije za začetek pogajanj s Skopjem. Ne glede na to, kaj si kdo misli o poštenosti v EU. Navsezadnje so že devetkrat zavrnile priporočila komisije, ki ji je v tem primeru uspelo preseči strankarsko logiko ter delitev na naše in na njihove. Širitvena utrujenost in problemi na domačem dvorišču članic in skupnosti so v Makedoniji vzpostavili avtokratski režim, ki je svoj vrhunec dosegel s prisluškovalno afero.
Čeprav to ni vsakdanja praksa na Balkanu, voditelji EU ne bi smeli dvomiti o možnosti, da bosta Atene in Skopje prešla od besed k dejanjem. Sporazum bo zaradi nacionalistov in šibkih vlad v obeh državah res težko implementirati, vendar je dober kompromis, ker zagotavlja trajno in ne le začasno rešitev. Po mnenju evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna je nujne reforme v EU mogoče izvesti tudi hkrati s širitvijo. Makedonija bo najverjetneje dobila zeleno luč za naslednji korak, vendar to še ne pomeni, da se bodo pristopna pogajanja z EU tudi res začela.
Pristopni proces je zdaj strožji in obsežnejši kot v preteklosti zaradi slabih izkušenj iz prejšnjih širitev. Napredovanje Makedonije k članstvu bo odvisno od tega, koliko država izpolnjuje dogovorjena merila. Načelo pravne države je jedrna vrednota širitvenega procesa. Prvi korak bo predhodni pregled usklajenosti zakonodaje v Makedoniji s pravnimi pridobitvami v EU. Screening je v primeru Črne gore in Srbije, ki sta v regiji najdlje na poti k članstvu v EU, trajal povprečno dve leti.
To je več kot dovolj časa za grško in makedonsko vlado, ki se spopadata z radikalno opozicijo, da lastne državljane prepričata o prednostih sporazuma in o tem, da je status quo slabša opcija. Vladama lahko s pritiskom na nacionaliste, naj podprejo proevropsko smer, ki bo končala spor med državama, pomagajo zunanji akterji.
Makedonija bi se poleg Črne gore in Srbije lahko uvrstila med prve pretendente za članstvo v EU. Velik korak k okrepitvi njene državnosti bi bil tudi vstop v Nato. Če bo Bruselj obljubljal regiji le negotovo in oddaljeno prihodnost v evropski družini narodov, se čez noč lahko zgodi razveljavitev vseh doseženih rezultatov. Naj gre za sporazum Skopja z Atenami o novem imenu Makedonije ali za dialog Beograda s Prištino o normalizaciji odnosov med državama. To ni v interesu EU, ker bi vrnilo Zahodni Balkan v agonijo.
Sporazum pomeni tudi moralni pritisk na neodločne države članice EU, naj podprejo priporočilo evropske komisije za začetek pogajanj s Skopjem. Ne glede na to, kaj si kdo misli o poštenosti v EU. Navsezadnje so že devetkrat zavrnile priporočila komisije, ki ji je v tem primeru uspelo preseči strankarsko logiko ter delitev na naše in na njihove. Širitvena utrujenost in problemi na domačem dvorišču članic in skupnosti so v Makedoniji vzpostavili avtokratski režim, ki je svoj vrhunec dosegel s prisluškovalno afero.
Čeprav to ni vsakdanja praksa na Balkanu, voditelji EU ne bi smeli dvomiti o možnosti, da bosta Atene in Skopje prešla od besed k dejanjem. Sporazum bo zaradi nacionalistov in šibkih vlad v obeh državah res težko implementirati, vendar je dober kompromis, ker zagotavlja trajno in ne le začasno rešitev. Po mnenju evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna je nujne reforme v EU mogoče izvesti tudi hkrati s širitvijo. Makedonija bo najverjetneje dobila zeleno luč za naslednji korak, vendar to še ne pomeni, da se bodo pristopna pogajanja z EU tudi res začela.
Pristopni proces je zdaj strožji in obsežnejši kot v preteklosti zaradi slabih izkušenj iz prejšnjih širitev. Napredovanje Makedonije k članstvu bo odvisno od tega, koliko država izpolnjuje dogovorjena merila. Načelo pravne države je jedrna vrednota širitvenega procesa. Prvi korak bo predhodni pregled usklajenosti zakonodaje v Makedoniji s pravnimi pridobitvami v EU. Screening je v primeru Črne gore in Srbije, ki sta v regiji najdlje na poti k članstvu v EU, trajal povprečno dve leti.
To je več kot dovolj časa za grško in makedonsko vlado, ki se spopadata z radikalno opozicijo, da lastne državljane prepričata o prednostih sporazuma in o tem, da je status quo slabša opcija. Vladama lahko s pritiskom na nacionaliste, naj podprejo proevropsko smer, ki bo končala spor med državama, pomagajo zunanji akterji.
Makedonija bi se poleg Črne gore in Srbije lahko uvrstila med prve pretendente za članstvo v EU. Velik korak k okrepitvi njene državnosti bi bil tudi vstop v Nato. Če bo Bruselj obljubljal regiji le negotovo in oddaljeno prihodnost v evropski družini narodov, se čez noč lahko zgodi razveljavitev vseh doseženih rezultatov. Naj gre za sporazum Skopja z Atenami o novem imenu Makedonije ali za dialog Beograda s Prištino o normalizaciji odnosov med državama. To ni v interesu EU, ker bi vrnilo Zahodni Balkan v agonijo.
