Veto na bolezen

Če bi človek lahko izbiral, bi bolezni dal veto. In tako izkoristil neodtujljivo pravico, da s tehtnim ugovorom oziroma utemeljenim nasprotovanjem prepreči bolj ali manj boleče, predvsem pa neželene spremembe v lastnem življenju. To namreč takrat, ko je ogrnjeno v plašč bolezni, v temnem prepletu bolečine in izginevanju ustvarjalne moči skoraj vedno izgubi nekaj svojega duha. Včasih so te izgube skorajda nenadomestljive, težave, ki jih kopiči bolezen, pa vsaj navidezno nepremostljive.

A bolezen kljub vsemu (p)ostaja šibka, ujeta v vse trdnejši primež sodobne medicine in nikoli pozabljenega starodavnega védenja, ki v tisočletjih ni izgubilo svoje moči. Zato tudi pri najtežjih obolenjih zmaga ni izključena. Nasprotno. Volja človeka skriva v sebi nedopovedljivo moč, na katero včasih pozabimo; toda kdor jo (znova) odkrije, dobi s tem tudi možnost, da na novo zaživi. Zgodbe zmagovalcev, občuteno izpovedovanje o prestanem trpljenju in znova najdenem veselju do življenja ali celo povrnjenem življenju, ki je prav zaradi teže bolezni začenjalo izgubljati svoj žar in čar na vseh ravneh, se s svojo močjo nemalokrat lahko postavijo ob bok najsodobnejšim metodam zdravljenja. Če oboleli v sebi ne najde moči, v bližnjem okolju pa ne podpore, ki mu v boju s trdovratno boleznijo da odločilni zagon, pa je težko.

Toda težko je tudi takrat, ko pri zdravljenju probleme povzročajo banalne stvari. Denimo to, da v Sloveniji še vedno nimamo magnetne resonance za otroke. Zato bolnim otrokom te preiskave opravljajo z magnetno resonanco za odrasle, nemalokrat v anesteziji, preiskava pa traja veliko dlje. Po skoraj dveh desetletjih prizadevanj za novo pediatrično kliniko – to zdaj slovenski otroci imajo, že nekaj let, a oprema, ki so jo dobili z novo kliniko, ni več nova, ampak bo kmalu spet zrela za odpis – bo ta osrednja ustanova za zdravljenje malih bolnikov letos končno dobila tudi svojo magnetno resonanco.

Zgodba o ovinkih in ovirah, o skladovnicah polen, ki so se v dolgih letih nagrmadila na pot prizadevanjem za nakup in prostorsko umestitev te naprave v novi kliniki, se bo končno, kot kaže, vendarle razpletla. V torek so podpisali pogodbo za nakup aparata – tega je plačala Ustanova za novo pediatrično kliniko, ki je z akcijami in donacijami za otroško kliniko zbrala 819.389,57 evra – in za ureditev prostora, v katerem bo treba okrepiti del konstrukcije. Nadvse zanimivo in tudi ali predvsem nevzdržno je namreč, da v načrtih za to pomembno naložbo ne omenjeni aparat ne prostor za njegovo namestitev sploh nista bila predvidena.

A kratkovidnost, hotena ali nehotena, je, žal, tako ali tako stalna spremljevalka naložb v zdravstvu. To še vedno predstavlja nadvse pripraven miljé za delovanje botrov iz ozadja, ki finančno izčrpani sistem še vedno vidijo kot zelo priročno molzno kravo. Pediatrična klinika se je iz tovrstne zgodbe o naložbenih jarih kačah izvila; posledice pa so, kljub lepi in sodobni stavbi, ostale. Še vedno, denimo, ni ustreznih prostorov za spremljevalce, predvsem za doječe matere hudo bolnih otrok. A zdaj je trenutek za dobre občutke, mar ne?