Vi, mali Orbani

Vrh slovenske politike je imel pred prihodom reke beguncev samo dve možnosti: ali bo Slovenijo, ki jo predstavlja, pred svetovno javnostjo prikazal kot državo, kjer veljajo najvišji civilizacijski standardi, ali pa bo jo bo potisnil v združbo držav na čelu z Madžarsko. Izjemno priložnost biti med prvimi, smo gladko izpustili.

Sta se pa tam znašli Srbija in Hrvaška. Srbija je prva spoznala, da se sooča z reko, ki je ne bodo mogli ukrotiti in se je – seveda s figo v žepu – odločila za piarovski pristop. Ta jo je, tudi s policisti, ki objemajo begunske otroke, in odprtimi mejami, dvignil med »good guys«. Hrvaška je sprva sicer še računala, da ji bo po nekem čudežu uspelo, a je že po nekaj urah prešla na plan B – načrt, ki te umesti med pozitivce na svetovni lestvici. Seveda, šlo je za predvolilno in hkrati hinavsko potezo, ki se ji reče preloži skrb in pritisk na drugega, toda to je državni piar. Propagandno nalogo je vlada na čelu z Zoranom Milanovićem opravila z odliko. To srbsko-hrvaško »izkušnjo« je, živeč v drugi dimenziji, naš državni vrh gladko prezrl.

Sklicujoč se na mrtve evropske dokumente so se dolgo skrivali pred reko, ki je pljusknila na meje. Med policisti ni bilo ministrice, premier je s svojimi nastopi bolj sodil v predavalnico kot na teren, predsednik države, ki prisega na svojo ljudskost, se je izgubil. Nekje se je izgubilo tudi dejstvo, da smo člani OZN, najpomembnejše nadnacionalne organizacije, katere visoki komisariat za begunce je sporočal eno, naša politika pa delala nekaj povsem drugega. Včasih se je celo zdelo, da vlado in notranje ministrstvo ponovno vodita človeka iz nekih drugih časov.

Slika se zelo počasi spreminja. Spreminjajo jo humanitarne organizacije, vojska, prostovoljci in – ljudje. Ljudje z veliko začetnico. Začela se je spreminjati tudi policija, ki je s hitro akcijo združitve begunske družine pokazala, da njena naloga ni varovanje evropske in politične nesposobnosti, pač pa ljudi, tudi tistih brez slovenskih dokumentov. Toda vlak, ki bi našo državo, četudi ne iz povsem iskrenih vzgibov, popeljal med v begunski krizi ugledne države, so zamudili. Postali so mali Orbani.

In ker je politika – če si izposodimo verz in izrazoslovje Lačnih Franzov – zajebala vse, kar se je glede beguncev zajebat' dalo, je to doma naplavilo koristno spoznanje o dveh Slovenijah. Eno z velikim srcem in eno, ki se zvija v ksenofobiji. Zdaj ste, denimo, s pomočjo družbenih omrežij naposled izvedeli, kdo in kaj so v resnici vaši prijatelji, sosedje ter znanci, in kdo v politiki je prežet s sovraštvom, kakršno je tej Evropi pred več kakor sedemdesetimi leti prineslo nepopisno zlo. Ti ljudje so med nami in njih nas mora biti strah. Ne tistih, ki prihajajo.

Tu je tudi opozorilo o stanju v policiji, ki jo vedno potisnejo v prve vrste. S staro opremo, slabimi plačami in brez prave podpore. To je policija, ki je v zadnjih letih praviloma pokasirala negativne stvaritve političnih odločevalcev.

Za poskus popravnega izpita ima politika dovolj časa. A odtujenost od ljudi, nesprejemanje samostojnih ter suverenih odločitev in popolno nerazumevanje, kaj se dogaja na terenu, ne daje veliko upanja, da se bo kaj zares spremenilo.