Vija vaja ven

Nič, ampak res nič se ni zgodilo od avgusta lani, ko je vrh diplomacije zaradi afere Pirangate padal, pa z novim arbitrom Ronnyjem vstajal in po njegovem »ne« dokončno padel. Vrstili so se pozivi k odstopu zunanjega ministra Karla Erjavca. V Delu smo ga pozvali, naj se posveti svoji stranki Desus, in to tako, da bo stranka stabilni in konstruktivni partner v vladi. In skoraj pol leta pozneje?

Še naprej čakamo na priložnost, da bo predsednik vlade Miro Cerar resno razmislil o odgovornosti ministra oziroma čakamo na tisti njegov avgustovski lahkotni »kdaj drugič, če bo treba«. In če smo potrpežljivo čakali, je zdaj tisti trenutek, ko menjava ne bi povzročila »oslabitve položaja Slovenije v arbitraži« in »širše mednarodnopolitično«. Kar je kot ključna argumenta, da še ni pravi čas za reze, navajal šef parlamenta Milan Brglez.

Opozicija bo z interpelacijo šla po svoje, s seznamom očitkov, ki zadevajo le ob lupino vseh težav v diplomaciji. Afere in težave so znane in se kopičijo, zaveznikov imamo malo, cilji so nejasni, ministra pa področje, ki ga vodi, ne zanima. Le odhod ne bo dovolj. MZZ ima namreč množico sposobnih ljudi doma in po svetu, ki bi s primernim vodstvom lahko razvili diplomacijo, ki bi bila državi v ponos. Ki bi aktivirala najboljše, kar premoremo, ki bi prinesla kreativno, odločno, drugačno, razmišljajočo in napredno zunanjo politiko. Takšno, ki bi črpala iz zunanjepolitičnega idealizma leta 1991 in ga vsadila v nove evropske in svetovne okoliščine. Ker to naša diplomacija zna.

Vendar pa to ni odvisno le od ene menjave in novih izzivov na MZZ, ampak predvsem od vlade, še posebno ministrskega predsednika. Se pa bojimo, da bo, tako kot mi ponavljamo opozorila, tudi on ponovil vajo. Z »kdaj drugič, če bo treba«.