Vijuganje

Zvonku Fišerju se šestletni mandat generalnega državnega tožilca izteče 4. maja 2017. Ali se bo moral s tega mesta posloviti prej – kot prvi človek vrha tožilstva, ki ga je razrešil državni zbor – bomo izvedeli v prihodnjih dneh. Člani državnotožilskega sveta, ki se bo sestal v ponedeljek, že imajo v rokah Fišerjev odgovor na ugotovitve protikorupcijske komisije (KPK), ki je v njegovem ravnanju pri imenovanju generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva Boštjana Škrleca prepoznala korupcijo. V odgovoru, kot je bilo mogoče razbrati iz Fišerjevega odziva, odločitvam KPK oporeka v vsaj devetih točkah. Med drugim, da ni odločal o Škrlečevem imenovanju, ampak je bil predlagatelj, da je zakonske določbe, ki so bile nove, uporabil po najboljši vesti, da je bila sodba upravnega sodišča izdana šele po imenovanju generalnega direktorja, da je sodbo, ki je nihče ni spodbijal pred vrhovnim sodiščem, upošteval, in da je Škrlec, ki se je drugič za ta položaj potegoval kot edini kandidat, zanj izpolnjeval vse pogoje. Zaradi ugotovitev KPK, ki jih je označil za nelegitimne, politično motivirane, samovoljne in neutemeljene, pa je tudi sprožil upravni spor.

Prvi človek KPK Boris Štefanec, ki se je pred letom in pol neuspešno potegoval za tožilsko funkcijo v Kopru – njegovi kandidaturi je nasprotoval tudi Fišer – se je z enako ostrino kot generalni državni tožilec na očitke o očitkih odzval tudi sam. Odločno je zavrnil Fišerjeve navedbe, da KPK sodeluje v poskusu doseganja politične prevlade nad tožilstvom in odstranitve generalnega državnega tožilca. Kdo ima prav v formalnopravnem smislu, bo povedalo upravno sodišče. V tem času bo svoje dodala tudi politika. Kdaj bo zaradi primera Škrlec na zahtevo SDS in NSi izredna seja državnega zbora, bo kmalu znano.

Zdaj je najprej na vrsti državnotožilski svet (DTS). Do zdaj se s takim primerom še ni srečal. Zato skoraj z gotovostjo lahko napovemo, da njegove odločitve čez štiri dni še ne bo. Pred njim je nekaj proceduralnih in vsebinskih dilem. Te mora deveterica članov prepričljivo rešiti, saj je mogoče pričakovati, da bo Fišer, če bo DTS državnemu zboru predlagal njegovo razrešitev, sprožil upravni spor. Pri svoji presoji je DTS vezan na zakonske razloge za razrešitev vodje tožilstva (kršitev predpisov). Naloga ni preprosta, primer je pravno vijugast, kot jih je zaradi razdvojenosti pravne stroke večina pri nas. Ali se bo DTS odločil tudi za vrednostno oceno Fišerjevega ravnanja, pa za zdaj ne vemo.

Pravosodju – v zadnjem času zaradi zadeve Patria ključna družbena in politična tema – še dolgo ne bo prizaneseno. Prvi človek sodstva in prvi človek tožilstva lahko še tako prepričljivo dokazujeta, da so sodniki in tožilci v zadnjih letih dosegli pomembne rezultate ter jih tudi statistično utemeljita, to v očeh velikega dela javnosti ne bo štelo skoraj nič. Razumna razprava o stanju v pravosodju, njenih ključnih slabostih in kako jih odpraviti, ni mogoča. Postajamo ujetniki ene politično eksplozivne zgodbe. Branko Masleša in Zvonko Fišer lahko že danes odstopita s svojih funkcij, pa zaradi tega ne bomo rešili ničesar.