Tiskane izdaje
Sklad York je z nakupom slabih terjatev postal 42-odstotni lastnik holdinške družbe Sava. Z nakupom posojil bank, ki so jih te v preteklosti odobravale holdingu DZS, začenja tudi njegovo prestrukturiranje in napoveduje pomembne spremembe. Slovenski turizem bo po tem, ko se bo sklad York iz svojih naložb (z dobičkom) umaknil, saj ni dolgoročni lastnik, precej drugačen. In v tuji lasti. Hkrati pa bo končana tudi zgodba še dveh holdingov, DZS in Sava, ki sta pomembno oblikovala obdobje slovenske tranzicije. Oba sta, poleg cerkvenih Zvonov, ena od glavnih kopačev bančne luknje pri nas.
V letu 2007 so holdingi »pridelali« kar 2,2 milijarde evrov slabih terjatev. Posebna inšpekcijska skupina Banke Slovenije, ki je analizirala kreditiranja finančnih holdingov v preteklosti, je ugotovila vrsto nezakonitosti. Te naj bi se dogajale tudi namerno, zaradi interesov določenih skupin. Specializirano državno tožilstvo je zato že vložilo več obtožnih predlogov, preiskovalci so odkrili celo primer, ko je dala zavarovanje za odobreni kredit odvisna družba banke; kar dejansko na konsolidirani osnovi pomeni, da je banka kot kreditodajalec dala poroštvo kar sama sebi. Banke, predvsem velike v državni lasti, so kreditirale celo družbe, ki evidentno niso mogle vrniti posojila… Banke nekaterih kreditov torej sploh ne bi smele odobriti, prav tako jih ne bi smele financirati v tolikšnem obsegu, kot so jih, saj holdingi nimajo stabilnega denarnega toka, ničesar ne proizvajajo in niso razvojno naravnani. Hkrati so uprave holdingov imele pogosto svoje predstavnike v nadzornih svetih bank, ki so jih kreditirali, nekateri holdingi pa so bili celo posredno lastniško vpeti v banke, tak primer sta Sava in Gorenjska banka. Na nek način so torej holdiške družbe banke pravzaprav obvladovale. Največ nepravilnosti pri kreditiranju holdingov se je dogajalo od leta 2005 do leta 2008, tedaj je bilo tudi odobrenih največ spornih kreditov. Večina jih je bila ob zadnji sanaciji bank, ki jo je zahteval grozeči kolaps bančnega sistema, prenesena na Družbo za upravljanje terjatev bank, le manjši delež pa je bil poplačan ali unovčen iz zavarovanj.
Skozi časi se je število holdingov v Sloveniji sicer močno zmanjšalo; če jih je pred leti pri nas delovalo 22, se je do danes njihovo število več kot prepolovilo: prestrukturirali so se ali pa so šli v stečaj, med drugim tako cerkvena Zvonova ali pa NFD. Ker je holding gospodarska družba, v katero podjetja prenesejo svoje deleže, holding pa te deleže upravlja, z razprodajo premoženja holdinga, izginejo tudi razlogi za njegov obstoj. To se dogaja zdaj s Savo, po napovedih pa naj bi se tudi z DZS. Zaokroža se torej pomemben del zgodbe slovenske tranzicije in privatizacije, ki je v prvem krogu naplavila pidovske barone, v drugem tajkune, ki so se napojili iz bančnih posojil, v tretjem pa teče še zadnja faza razprodaja slovenskega premoženja. Teče prej prodaj slabih terjatev tujcem, ki prihajajo do njih po izjemno visokih diskontih; to premoženje bo praviloma z dobičkom prodano naprej. Zgodba holdingov pa bo zares končana, ko bo o slabi bančni praksi, povezani z njimi, svoje povedalo še pravosodje.
