Vizija naivnih

Enajstega januarja lani je bilo v Parizu in po drugih francoskih mestih ogromno vznesenosti. Še nikoli dotlej se v Franciji ni zgodilo, da bi se na ulicah povezalo štiri milijone različnih ljudi, na čelu katerih je hodila skoraj vsa pomembna politika – domača in svetovna. Za trenutek so stopili skupaj največji voditelji, ne le prijatelji, ampak tudi nasprotniki. V pohodu za žrtve terorističnih napadov nekaj dni prej – na satirični tednik Charlie Hebdo in judovsko trgovino – so se pod geslom: Je suis Charlie* držali za roke in zagovarjali svobodo izražanja, prostost v najširšem pomenu. Medtem ko so, preplavljeni s čustvi, sporočali teroristom in svetu, da verjamejo v bratstvo in enakost, so jim sočutno pritrjevale množice na vseh koncih planeta. Ni trajalo dolgo.

Solidarnostni duh 11. januarja se je politično hipoma razblinil, ne francoska ne mednarodna politika se ni prijela za roke niti po teroristični moriji 13. novembra spet v Parizu. Ni široke volje, da bi sobivali v harmoniji, interesov je očitno preveč, da bi »velika koalicija«, kot je hotel »vojni predsednik« François HoIlande, hitro uničila Islamsko državo – in da bi bili protagonisti odkriti v svoji vlogi na Bližnjem vzhodu in v Afriki.

Francoska visoka politika se je včeraj ob prvi obletnici, seveda, poklonila žrtvam, a razpoloženje je bilo v primerjavi z lanskim pohodom spremenjeno, v državi so izredne razmere. Nekateri Parižani se želijo zato nocoj povezati v živo verigo okrog spomenika na Trgu republike. Radi bi pokazali, da je le iskreno povezovanje brez cinizma in prikritih interesov prava pot v prihodnost in resnični boj proti barbarstvu. Verjetno si ne delajo utvar, da bi kaj spremenili. Svet je šel medtem predaleč v napačno smer, da bi politiki še hoteli skupaj reči: dovolj. Je mir vizija naivnih?

* Sem Charlie