Vizija v tesni obleki

»Srečen sem,« je pred kratkim napisal Jürgen Habermas, »da živim v državi, ki vse od leta 1945 ni potrebovala herojev.« Pričakovali bi, da bodo takšne sreče kot nemški filozof deležni tudi Japonci, vendar se z njimi v 21. stoletju dogaja nekaj povsem obratnega.

Japonci si želijo novega junaka z vsemi atributi velikega vojskovodje hladne vojne, ki utegne nekega dne prerasti v silovit spopad s sovražniki v neposrednem sosedstvu.

Po vsem, kar so v minulih 68 letih zgradili, s tem ko so se povzpeli na mesto druge, nato pa – po pričakovanem vzponu Kitajske – tretje sile sveta, potem ko so izumili celo vrsto tehnologij in stvari, brez katerih si ne zna nihče od nas predstavljati življenja, se zdi, da so Japonci znova na samurajskem začetku. Poleg robotov, ki jih že imajo v svojih tovarnah, superhitrih vlakov, ki povezujejo moderna mesta, poleg vseh Nobelovih nagrad, ki jih je osvojila njihova pamet, potrebujejo vlogo vojaške sile, da bi se na mednarodnem prizorišču počutili kot enakopravni tvorci miru in suvereni graditelji območne ureditve.

Kitajci so že zdavnaj dojeli, da ne bodo velika sila, dokler ne bodo imeli veliko denarja, zato so v državno blagajno nakopičili več kot tri tisoč milijard dolarjev, s katerimi lahko dosegajo veliko višje politične cilje, kot je to uspevalo Mao Zedongu z njegovimi globokimi mislimi o dialektičnem materializmu.

Pa vendar se zdi, da za status globalne velike sile tudi oni bolj kot genialno pamet potrebujejo močno vojsko. Lani so ponosno pokazali letalonosilko in nato »nevidni« bombnik lastne proizvodnje, pred nekaj dnevi pa še svojo novo floto jedrskih podmornic. Znanje bodo kupili od tujcev, saj imajo za to dovolj prihrankov. Železne mišice si morajo prigarati sami.

Če je Kitajska tako razumela marksistično doktrino in v »bazo« vgradila vojaško moč, da bi lahko nanjo z večjo samozavestjo naslonila družbeno »nadgradnjo«, je logično, da tudi Japonska vzhajajoče sonce brani z orožjem. In to pod lastnim poveljstvom. Američani zanjo niso več zadostna zaščita.

Japonska ima več kot dovolj razlogov, da se primerja z Nemčijo, in to ne le spričo okupatorske preteklosti, temveč tudi zaradi čudežne preobrazbe, ki sta jo obe državi doživljali v desetletjih po hudem porazu. Lahko bi se primerjali tudi po tem, kako se katera od njiju spopada z mrzlimi vetrovi globalizacije in vse bolj očitno potrebo po politični reformi, ki bi ju morala opremiti z nevidnim ščitom za odbijanje puščic, prepojenih s strupom gospodarske depresije.

Največja podobnost med njima pa je to, da je tako Nemcem v Evropi kot Japoncem v azijskem okolju za vodstvo potrebna malce večja vizija regije, kot je obramba lastnih nacionalnih interesov. Veličina nacije se ni določala po tem, ali potrebuje junaka, temveč po tem, koliko njen voditelj skrbi tudi za blaginjo drugih narodov. In v 21. stoletju, ki ga zaznamujejo območne integracije, bo to merilo edino, ki bo kaj vredno.