Vlakec smrti

Narava nam zdaj že nazorno kaže, da z našim upravljanjem planeta nekaj ni v redu. Dolgi tedni vročine v Avstraliji, mraza v Severni Ameriki, nadpovprečno tople zime v našem delu sveta, ki ji lahko sledijo tudi dolgi tedni mraza ali pa nalivov in pozneje še peklensko poletje, so vsaj za veliko večino znanstvenikov uresničitev napovedi podnebnih sprememb, ki so posledica segrevanja planeta. To segrevanje povzroča človeštvo s kurjenjem fosilnih goriv, saj naravnemu stabilnemu razmerju nastajanja in vezanja toplogrednih plinov dodaja presežek emisij. Ta pa se akumulira. Leta 2020 bo, brez korenitih sprememb, prepozno za ustavitev vremenskega vlaka smrti.

Evropska komisija je v tem kontekstu z »ambicioznim, a uresničljivim« podnebnim energetskim načrtom za 2030 ustrelila naravnost v zrak in tako sčasoma pravzaprav sebe, ne v premično tarčo v bitki za podnebje. Že zdaj je Evropska unija skoraj izpolnila cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2020. Do 40 odstotkov leta 2030 ni zelo daleč, za energijsko potratno industrijo, ki je zelo glasna, pa je spet predaleč. Zdaj ima ta industrija dodatke, da ne bi ušla na Kitajsko, a se to vendarle dogaja. Veliko druge industrije pa bi se raje ponašalo z izredno energijsko učinkovitostjo in vrhunsko delovno silo, pa nima tako glasnih zagovornikov.

Še huje je vse skupaj. Že s kjotskim protokolom so nekako hoteli na pravo pot potisniti tudi ZDA in Kitajsko, evropski industriji vetrnic, sončnih elektrarn in energijsko učinkovitih naprav pa razširiti trg. ZDA so medtem postale energijsko samozadostne, energija je zato poceni, presežke pa vlagajo v nove tehnologije. Kitajci so evropski zasuk preračunali in Evropo zasuli s cenejšimi vetrnicami in predvsem sončnimi elektrarnami. Z novimi cilji komisije se lahko zgodi enako, saj predvidevajo le teritorialno zmanjšanje emisij. Še nekaj tovarn se preseli v Azijo pa emisije Evrope sploh ne bodo več težava.

Lahko s tem Unija prihodnje leto v Parizu zahteva ambiciozen svetovni dogovor? Najbrž ne, ker ji bo vsaka država v razvoju lahko rekla, naj se gre solit in naj najprej počisti pred svojim pragom. V Evropo namreč iz drugih delov sveta vsako leto pride na milijarde ton emisij z izdelki, ki jih množično kupujemo, s surovinami, ki jih malomarno porabljamo, in nafto, ker smo ljubitelji avtomobilskega razkošja.

EU bi tako lahko pustila cilj 40-odstotnega znižanja emisij, vendar naj upošteva skupne emisije, da bodo tudi vsi državljani vedeli, kako v Evropi za podnebje nismo storili še tako rekoč nič. Ker je Evropa (tudi Slovenija) pred prenovo energetike, bi lahko bil cilj za delež obnovljivih virov energije višji od 27 odstotkov. Države pa bi lahko malo omejila pri določanju energijske mešanice. Sončne elektrarne naj gredo tja, kjer je sonce, vetrne pa tja, kjer je veter. Kakšna država pa ob ustreznih omejitvah lahko ostane tudi malo fosilna. Nujno pa je zagnati obsežen evropski program povečanja energijske in snovne učinkovitosti z jasnim in zavezujočim ciljem. Le tako bo namreč mogoče govoriti tudi o prihrankih in skrbi za socialno ogrožene.