Vodja za zmeraj

Kitajska je pripravljena na svojega Mugabeja. Ali svojega Putina. Morda celo na svojo Elizabeto II. Te dni bo spremenila ustavo. Vladanja predsednika Xi Jinpinga ne bosta več omejevala dva petletna mandata. Azijska sila je tako prepotovala dolgo pot in se znašla tam, kjer je nekoč že bila.

Prepotovala je pot od Mao Zedonga, do zadnjega diha absolutističnega vodje, mimo Deng Xiaopinga, ki je samega sebe upokojil, do Xija za zmeraj. To je sicer v nasprotju s pričakovanji, da bo na zanesljivi gospodarski podlagi nujno nastala sodobna politična nadgradnja, vendar je kitajska vrnitev na začetno točko popolnoma logična.

To ni vrnitev k Mao Zedongu. Velika država se spet spreminja v cesarstvo.

Zelo zahtevno bi bilo analizirati, kje in kdaj se je pojavila težnja po obnovitvi položaja velikega vodje, med drugim so za to gotovo krive zahodne demokratične države, ki čedalje bolj očitno razkrivajo pomanjkljivosti štiriletnih ciklusov sprememb. Če bi bila politika olimpijada, bi štiriletni mandat izkoristili za doseganje rekordov in še boljših rezultatov na naslednjem tekmovanju. A žal ni tako. Kampanje pred demokratičnimi volitvami se spreminjajo v krizno obdobje, v katerem spodkopavajo zdrav razum in teptajo kontinuiteto nujno potrebne sprave. Politika vse bolj spominja na mentalen ekstremni šport, v katerem točke dosegajo s skokom čez rob pameti.

Kitajci, ki so vse to opazovali, so rekli »ne, hvala« in se odpovedali demokratizaciji. To je bil prvi korak k neoabsolutizmu. Nato je pomagalo tudi to, da je eden od kitajskih sosedov reinkarnirani Peter Veliki in da na drugi strani Tihega oceana vlada karikatura orwellovskega Velikega brata. Poleg takšnih oseb se morajo ukvarjati še s severnokorejsko dinastijo, zavito v jedrski mit. Jasno, da je tako v kitajski zavesti prevladala konfucijanska vrednota nepretrgane kontinuitete. Vodja se ne spreminja. Je namreč simbol notranje moči civilizacijske ureditve.

Že takrat, ko je Xi pripravljal megaprojekte, bi lahko predvidevali, da ne bo zadovoljen z desetletnim mandatom na čelu partije in države. Ko je poleg tega ponudil še sanje o preporodu kitajske veličine, je nekaj, kar traja za vedno, postalo skorajda moralna obveznost.

Kako zelo bo Xijeva odločitev vplivala na azijske demokratične države in kako bo vplivala na zahodne države, ki hote ali nehote že jasno sledijo »kitajskemu modelu« pocenitve vseh vrednot demokratične utopije?

V političnem smislu se bo Kitajska s svojo ustavno spremembo najbolj približala Svetemu sedežu. Tako v Vatikanu kot v Pekingu izbirajo voditelja stran od oči javnosti, in potem ko se na partijskem srečanju pojavi bel dim, vodja za zmeraj ostane v naslanjaču. Ali to pomeni, da so se reforme končale? Ne. Kitajska bo morda prav zaradi tega po dolgem odlašanju začela prestrukturirati gospodarstvo in posodabljati ideologijo. Kitajci imajo radi močnega vodjo. Vse drugo so kratki izleti v sodobnost.