Vojna krajina

Bolj ko se strah plazi po Evropi, bolj se spreminja naš vrednostni svet. Sredi poletja, ko so se na evropske meje zgrnile množice Sircev, med njimi pa še veliko Iračanov, Afganistancev in drugih prebežnikov z nemirnega Bližnjega vzhoda, se je zdelo, da bo Evropa zmogla. Optimisti smo lahko bili, ker se je največja evropska država Nemčija odzvala v evropskem duhu in skladno z občečloveškimi in humanitarnimi načeli. Odziv ljudi, ki so zbirali pomoč za begunce, je bil veličasten. Po pol leta se slika spreminja.

Ko so begunci oziroma migranti oziroma prebežniki pokazali, da schengen in dublinska pravila ob taki množici ne morejo delovati, so evropski voditelji, predvsem nemška kanclerka Angela Merkel napovedovali novo, predvsem pa skupno evropsko politiko, ki bo uspešno reševala problem. Pričakovali smo nekakšen schengen dve oziroma dublin dve. Pričakovali smo več solidarnosti med državami. Namesto tega smo dobili ozkosrčno višegrajsko skupino držav. Kar je bilo še pred desetletjem nesprejemljivo, zdaj postaja realnost. Danska, nekoč vzornica drugim, napoveduje, da bo beguncem oziroma migrantom odvzela vse vrednosti nad določeno vsoto. Da si bodo s tem plačali bivalne in oskrbovalne stroške. Revežem, ki so ostali brez vsega, bodo vzeli še tisto nekaj malega, kar jim je uspelo rešiti pred vojno ekonomijo!

Razpoloženje v Evropi se je začelo spreminjati po terorističnem napadu v Parizu. Po novoletnih spolnih incidentih v Kölnu, v katere naj bi bili vpleteni tudi prosilci za azil, se je začelo nemško javno mnenje radikalno spreminjati. V negotovem položaju se je znašla celo pred kratkim nedotakljiva Merklova. Zaradi nemoči liberalnih demokratičnih vlad po Evropi postaja vzpon desničarskih ksenofobnih sil vse bolj realen. Strah je okupiral srca ljudi. Direktor pariškega centra za mednarodne raziskave Jacques Rupnik piše o zapiranju evropske družbe in demokratični regresiji. Slika ni prav nič srečna, pravi.

In Slovenija? Po zgledno opravljenem delu pri transportu beguncev s slovensko-hrvaške meje proti severu, je začela postavljati žično ograjo na južni meji. Če kdo primerja slovensko in madžarsko žico, je to mogoče le na simbolni ravni, dejansko pa so razlike. Slovenija ni nikoli zaprla meje, čeprav se to danes, po signalih iz Nemčije, ne zdi več nemogoče. Informacije, ki so na voljo, predvsem pa prihajajo iz Avstrije in Nemčije, kažejo, da bomo namesto evropskega skupnega dogovora o urejanju begunskega vprašanja dobili nemški odgovor – v katerem bosta sodelovali Avstrija in Slovenija –, kako čim bolj zajeziti prihod novih beguncev. Slovenija bo, kot se zdi, dobila nekakšno vlogo »vojne krajine«, kjer bo na mejah vse višja žična ograja in pisana množica njenih varuhov.

Pomlad je pred vrati in s tem tudi večji strah. Da ta zamegli razum, so v petek lepo pokazali protestniki pred občino v Kidričevem, kjer so s petjem slovenske himne izrazili nasprotovanje postavitvi namestitvenega centra za begunce. S petjem Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan ... so povedali, da nočejo tujcev.