Vojska bo pila in plačala

Zgodovina nas uči, da vojska pride, vzame in nič ne plača. Si predstavljate, da se morate pogajati s Slovensko vojsko?

Objavljeno
30. avgust 2013 16.30
Janoš Zore, Posavje
Janoš Zore, Posavje
Naporno početje, vam bodo povedali v Postojni, Pivki, Brežicah ali Ilirski Bistrici, kjer so med letoma 2004 in 2008 podpisali prve ohlapne dogovore o vsakoletnih rentah Morsa zaradi škodnega odtisa vojaškega delovanja.

V nekdanji državi vojska ni veliko vprašala. Na dvorišču hiš v zaselku Zasap je postavila ograjo vojaškega letališča Cerklje ob Krki, na vrtove Postojne je za vajo usmerjala bombice.

V novem družbenem redu, kjer najhujše tegobe čudežno odpravi polna denarnica, je Slovenska vojska (SV) nadaljevala po zgledu nekdanje jugoslovanske – pijemo in nič plačamo. Ne nadomestil za stavbno zemljišče, ne okoljskih taks, ne odškodnine za hrup vojaških letal.

A zahodna nedemokracija občinam omogoča drugačno pogajalsko izhodišče kot v času armije. Avstrija, Nemčija in Nizozemska, kot pravijo v Postojni, imajo razmerja med vojsko, lokalno skupnostjo in varuhi narave pravično zakonsko urejena.

In se je začela – veseloigra med občinami in SV. Leta 2008 so Postojnčani na referendumu izglasovali zaprtje vadbišča Poček. Leta 2002 sta sledili občinska pobuda za ustavno presojo zakonodaje o stavbnih nadomestilih in sprejetje odloka o okoljskih taksah zaradi vojaških vaj (vrednih vsaj pol milijona evrov). Ob neuspešnem boju Morsa proti uveljavitvi odloka na ustavnem sodišču je sledila prva mala zmaga občin: ohlapen dogovor Postojne z državo. Kraju je vsako leto obljubljeno do 260.000 evrov odškodnine. »Premalo, ker v pogajanjih z državo nismo imeli jajc,« pravijo poznavalci.

Leta 2007 je bil Mors spet razumevajoč in širokosrčen. Tokrat do brežiške občine. Dogovor o renti, vredni do 600.000 evrov, je bil podpisan, ker je vojska potrebovala občinski da za posodobitev vojaškega letališča. Štiri leta za Postojnčani je vadbišče Poček uradno postalo škodljivo še za Pivko (do 100.000 evrov odškodnine) in Ilirsko Bistrico (do 130.000 evrov odškodnine). Mors je v omenjenih dogovorih vsaj posredno priznal škodo, ki jo povzroča. A pogajanj še ni konec. Ker odškodnine niso določene fiksno, ampak je pred njimi besedica »do«, se vojska namreč vsako leto izmika plačilu dogovorjenega možnega. »Žejne so nas prepeljali čez vodo,« so odločni v Pivki.

Letos je štirim občinam izkušeni barantač julija sporočil, da namesto 1,09 milijona evrov ne dobijo niti centa. Po kriku Brežic in Postojne je bila Ljubljana uspešna z drugo nizko ponudbo.

Brežice bodo za obdobje šest let dobile 1,2 milijona evrov vredne zapuščene hale v Slovenski vasi, ki jih država prodaja že desetletje. Postojni je za letos za zdaj obljubljenih 75.000 evrov. V težkih časih so občine zgrabile vrabca na strehi. Prej ali slej bodo hotele goloba.

Ob precej višjih zneskih od dogovorjenih odškodnin, s katerimi rožljajo najpogumnejši občinarji, imajo občine še eno državi dobro znano orožje: ustanovitev združenja občin z vsemi vojaškimi objekti.

Minili so časi, ko je vojska samo pila in nič plačala. Pogajanja se nadaljujejo …