Tiskane izdaje
Čeprav so se nedeljske predčasne volitve iztekle v skladu z napovedmi, je njihov rezultat še vedno presenetljiv in za mnoge šokanten. Kako sicer razumeti zmago nove stranke, ki je bila ustanovljena pred slabima dvema mesecema, tretji zaporedni poraz SDS, preboj Združene levice, ki zagovarja socializem, popoln poraz pred tremi leti zmagovalne Pozitivne Slovenije in na drugi strani uspeh premierkine stranke, strm padec podpore Socialnim demokratom in negotova usoda Slovenske ljudske stranke? Edino uspeh Desusa je mogoče povsem logično pojasniti - ob podobnem številu glasov kot leta 2011 so ob nižji volilni udeležbi, starejši volivci so se očitno tradicionalno dobro odzvali, dosegli boljši rezultat.
Prva ugotovitev je lahko, da se je slovensko volilno telo drugič zapored, tokrat pa se zdi še bolj, odločilo za prelom v slovenski strankarski politiki, kajti v državnem zboru bo skoraj polovica mandatov pripadla strankam, ki so nastale šele pred kratkim - med njimi je tudi ena, ki se sklicuje na vstajniško gibanje.
Kaznovana je tudi zdraharska politika, ki gradi na prepirih in poglabljanju razkola med ljudmi. Velika večina je svoja pričakovanja prezrcalila v verjetnega mandatarja Mira Cerarja, ki v marsičem spominja na pokojnega Janeza Drnovška in njegovo sposobnost premoščanja blokovske delitve Slovenije med levico in desnico. Očitno je, da za številne volivce to vprašanje ni bilo več pomembno. Bolj kot to si želijo normalne in uspešne Slovenije.
Prav to bi lahko bilo vodilo za vse stranke, vključno z užaljeno in radikalizirano SDS, po povolilnem obdobju, ko je treba oblikovati koalicijo. Pred Cerarjem je velika odgovornost, da oblikuje vlado, ki bi lahko zdržala štiri leta. Še ene predčasne volitve bi bile lahko pogubne za demokracijo mlade države.
