Tiskane izdaje
V konfliktu z Rusijo, ki ga, resnici na ljubo, niso začeli iz Putinovega »ekspanzionističnega« Kremlja, ampak iz Bruslja, smo priče vse bolj nevarni eskalaciji. Ključni protagonisti kmalu ne bodo imeli več nobenega zasilnega izhoda. EU, ki je od nekdaj prisegala na mirno reševanje sporov, pa se še kar obnaša, kot da je nikoli razrešene ostanke hladnovojnega konflikta in odnose z Rusijo mogoče urediti s silo.
Pričakovali bi, da bodo humanitarne konvoje žrtvam državljanske vojne, ki nikakor ni evropska vojna (je pa vojna za Evropo in strateški vpliv – tudi nanjo), v Ukrajino pošiljali iz Bruslja, in da bo osemindvajseterica šefov držav ali vlad, ki imajo vedno toliko povedati o demokraciji in dialogu, najkasneje po ruski priključitvi Krima in sestrelitvi malezijskega potniškega letala složno zahtevala sklic vseevropske mirovne konference. A se to, da bi že skoraj asociirane Ukrajince (tudi proruske upornike) poskušali »po evropsko« prisiliti za zeleno mizo in ustaviti povsem nesmiselno zaostrovanje v regiji, polni podobnih konfliktov, (še) ni zgodilo. Evropa je na svojem lastnem dvorišču znova odpovedala.
Da razmere postajajo kritične in da po vseh zaostrovanjih ni več mogoče izključiti vojaškega incidenta, ki bi sprožil neustavljivo verižno reakcijo, sta pred kratkim v INYT alarmantno opozorila tudi nekdanja zunanja ministra Velike Britanije in Rusije Rifkind in Ivanov. Po njunem bi Evropa za ureditev vseh »reliktov« hladne vojne nujno potrebovala vsaj tak mirovni proces, kot je bil leta 1975 začeti helsinški. Sicer niti jedrski spopad ni nemogoč.
Napoved je katastrofična, vendar Evrope očitno ne gane prav dosti. Nemška kanclerka Merklova se sicer nekaj trudi, vendar je tudi ona med obiskom v Kijevu predsedniku Porošenku obljubila pol milijarde nemške pomoči. »Proevropski« režim, ki sredi vojne napoveduje izdatno oboroževanje, je najbrž ne bo porabil za kruh in mleko, kajti priseganje na trdo politiko ima pod pritiskom ZDA očitno prednost. V Evropi so za te pritiske najbolj dovzetni Poljaki, ki skupaj za baltiškimi članicami iz prastrahu pred Rusi zahtevajo izdatno oboroževanje Evrope, kar bo Nato med bližnjim vrhom zagotovo znal izkoristiti. Vendar pa večine ostalih članic EU in Nata, ki se še vedno ukvarjajo predvsem s posledicami finančne krize, tudi to ne gane prav dosti. Tako kot jim očitno ni mar napoved, da bodo ključne članice EU, in z njimi prvič tudi Nemčija, na Bližnjem vzhodu z oboroževanjem Kurdov vojaško posegle v konflikt.
Časi, ko sta se Schröder in Chirac uprla Bushevemu napadu na Irak, ki je danes najboljši dokaz, da orožje ne rešuje ničesar, so očitno minili. Evropa, ki je pod pritiskom sprememb povsem izgubila kompas, jih je pozabila. Namesto da bi pri reševanju svoje največje povojne krize, ki podira vse, kar je Evropi prinesel padec zidu, poskušala evropeizirati Ukrajino in reševanje konflikta, se zaradi spogledovanja z orožjem in silo tudi sama že začenja vse bolj ukrajinizirati. V razmerah, ko hladnovojnega reda ni več, novega še ni, Združeni narodi pa so le še na papirju, je to izjemno tvegano početje.
