Tiskane izdaje
Med nastopom na forumu, ki je bil posvečen Kitajski, se je nekemu britanskemu ekonomistu pred kratkim »posrečil« tale lapsus: vztrajno je govoril o krepitvi partnerstva med azijsko silo in Evropskim kraljestvom.
Očitno se mu je pomešalo »Združeno« iz imena njegove dežele in »Unija«, o kateri je dejansko govoril, nato pa je iz te svoje napake navdušeno izpeljal ugotovitev, da bi bila morda prav to najboljša rešitev. Evropsko kraljestvo bi se, je poudaril z dodatkom angleškega cinizma, lažje prebilo do skupnega jezika z Osrednjim cesarstvom.
Ko bo Angela Merkel pripotovala v Peking na svoj drugi obisk letos, bodo Kitajci gotovo preverili, ali ima na glavi krono. Nihče namreč ne ve bolje od njih, kako se združujejo ločene kneževine. Qin Shi Huang je že v 3. stoletju našega štetja najprej standardiziral enoto za težo, tako da se je povsod tehtalo z enako mero, nato je predpisal dolžino osi za konjske vprege, da bi promet bolj tekoče tekel, nazadnje pa je uvedel še skupno valuto ban-liang, da se je lažje trgovalo po vsem združenem cesarstvu.
Kitajci vedo, kako poteka projekt združevanja. Zato ni potrebe, da bi jim Evropa tolmačila, kako v eni od faz združevanja neizogibno pride do skušnjave centralizacije – najprej financ, nato pa še oblasti.
Tako kot je Qin Shi Huang za Evropejce večna skrivnost, katere navzočnost čutijo, a je ne znajo pojasniti, tako je Angela Merkel za Kitajce na moč nenavadna ženska, ki se jim ves čas nasmiha, hkrati pa vodi moško politiko. Je Nemka, a jih močno spominja na Britanko Margaret Thatcher. Čeprav sta obe »železni dami« po izobrazbi kemičarki, med njima in kitajskimi voditelji nikoli ni bilo tiste dobre »kemije«, ki bi omogočila, da se dvostranski odnosi osredotočijo na kratko perspektivo dosegljive koristi.
Ko je kitajsko-nemška blagovna izmenjava lani dosegla 140 milijard evrov, kar je skoraj tretjina skupne blagovne menjave med Evropsko unijo in azijsko silo, bi lahko Merklova priredila stavek, ki ga je svoj čas izgovoril med Kitajci zelo priljubljeni Jacques Chirac: »Več ko bo Francije na Kitajskem, več bo Evrope na kitajskih tleh.« – »Več ko bo Nemčije na Kitajskem,« bi zdaj lahko rekla železna kanclerka, »manj bo Evrope na kitajskem trgu.«
Angela Merkel je bila v Pekingu že v začetku letošnjega leta. Takrat so Kitajci od nje obupano zahtevali, naj reši evro. Zdaj od nje pričakujejo predvsem to, da ne bo s fiskalno disciplino zadušila majhnih držav Unije, ki so jim oni že namenili milijarde evrov posojil, a si jih nihče ne upa sprejeti, ker se bojijo novega zadolževanja.
In kaj majhne članice Evropske unije pričakujejo, da bo Merklova povedala v Pekingu? Je že napočil evropski »thatcherski« trenutek, ki bi Kitajce navdihnil, da bi začeli govoriti o Qin Shi Huangovi kroni? Ali bi bilo morda bolje, da nemška kanclerka niti ne omeni prihodnosti evropskega kraljestva, ko bo z nasmeškom na obrazu opazovala podpisovanje prodaje stotih Airbusovih letal, v katerih ima vsak Evropejec vsaj en droben vijak?
