Vprašanje za orjaški znesek

Evropska unija bo dražja. To spoznanje spremlja začetek novega kroga proračunskih razprav, ki se začnejo vsakih sedem let. Stalnica je želja, da bi bil pogajalski proces čim bolj stvaren in da bi se ognili celonočnim pogajalskim dramam, ki se končajo s kravjimi kupčijami.

Takšna pričakovanja se nikoli ne izpolnijo. Šele prava drama omogoči preboj in sprejetje rešitev, ki so sprejemljive za vse in jih vsak voditelj proda domači javnosti kot »zmago«. Proračun EU bo konec maja predlagala evropska komisija kot svoj zadnji veliki projekt pred koncem mandata. Čeprav znaša le en odstotek bruto nacionalnega dohodka Unije, je 1000 milijard evrov za sedem let orjaški znesek.

Pogajalski proces za obdobje 2021–2027 bo še zahtevnejši, ker Združeno kraljestvo odhaja iz Unije in bo v bruseljski blagajni na leto zmanjkalo vsaj 12 milijard evrov neto. Nihče ne plača rad več ali prejme manj. Evropski komisar za proračun Günther Oettinger bi tako luknjo kot financiranje novih nalog pokril z varčevanjem in novimi prihodki. Novi viri sprožajo številne pomisleke, saj da bi z njimi predvsem obdržali status quo in se ne bi lotili temeljite reforme proračuna – njegovega prilagajanja zahtevam 21. stoletja.

V njem so skoraj tri četrtine izdatkov namenjene tradicionalnim politikam – kmetijstvu, koheziji in pomoči manj razvitim regijam. Zato je na obeh področjih največ manevrskega prostora za reze.

Statistično se bo z brexitom povprečna razvitost Unije znižala in po veljavnih merilih bo manj nerazvitih. Rezanje kmetijskih subvencij bi v nekaj članicah lahko povzročilo krizo. Kljub temu kritiki upravičeno opozarjajo na nesmotrnost visokih neposrednih plačil velikim, že tako bogatim kmetom. V Oettingerjevih predalih so že predlogi krčenja izdatkov v tej smeri.

Čeprav tisti, ki sodelujejo v pripravah, niso pesimistični o koheziji, so majhne članice, kakršna je Slovenija, pred težko nalogo. Spopadati se morajo z zahtevno administracijo za najboljše projekte, financirane iz Bruslja. Če načrtujejo razdrobljeno, se pozitivni učinki izgubijo. Želje županov po »spomenikih« so nekaj drugega kot cilji EU. Skoraj usodno za načrte malih je, če niso dovolj dejavni v času, ko evropska komisija še pripravlja predlog proračuna.

Evropska politika bo na drugi strani morala prepričati Evropejce, da je modro in smotrno za EU plačati več. Naloge, ki ob sprejemanju veljavnega proračuna leta 2013 niso bile na obzorju, se množijo. Unija se mora učinkoviteje odzivati na migracije in financirati skupne projekte na obrambnem področju. Prednostna naloga so naložbe v znanost, razvoj in inovacije. Doseganje podnebnih ciljev bo velik zalogaj. Evropska digitalna agenda je močna le na papirju.

Vsaj po retoriki najvplivnejših držav bi pri proračunu bolj kot bitko prejemnic in neto plačnic morali imeti pred očmi skupni evropski projekt, s katerim zmagujejo vsi.