Tiskane izdaje
»Zaupanje je omajano,« je po vrhu EU o energetskih odnosih z Rusijo povedala nemška kanclerka Angela Merkel. Res je, da nikoli v štirih desetletjih od prvih plinskih kupčij ni bilo negativnih izkušenj, da je tudi med hladno vojno vse potekalo gladko in da je Rusija vedno izpolnjevala pogodbe obveznosti. Toda kanclerka je opozorila na nekaj negotovosti, ki jo je opazila med kolegi. Predvsem na vzhodu Unije je strah pred Rusijo globoko zasidran, odvisnost od njenega plina pa največja.
Energetika je področje, na katerem so odnosi med EU in Rusijo najbolj prepleteni. Rusija si kar pol proračuna napolni s prodajo plina in nafte Evropi. Da je Moskva pripravljena uporabiti plin kot zunanjepolitično orožje, so do zdaj občutile le države, kakšna je Ukrajina. Ker bo EU leta 2035 morala uvoziti že več kot osemdeset odstotkov energentov, je razumljivo, da so se med ukrajinsko krizo še povečala prizadevanja za zmanjšanje energetske ranljivosti. V prihodnjih tednih bodo v ospredju tudi drugi gospodarski učinki krize. Sredi krhkega okrevanja po napornih letih krize območja evra si nihče ne želi novih napetosti. Kljub temu je, vsaj po političnih sporočilih sodeč, ravnanje Rusije že doseglo mejo. Tako naj bi bili pripravljeni tvegati in sprejeti gospodarske sankcije, če bo Moskva položaj še zaostrovala. Zavedajo se, da bi s takimi ukrepi lahko zadali hud udarec že tako ekonomsko opešani Rusiji, toda ne bi se mogli izogniti negativnim učinkom na domačih tleh.
To bi bila velika preizkušnja za notranjo trdnost Unije. Sankcije bi imele na države različen vpliv. Nekaj držav skrbi izpostavljenost njihovih bank, druge je strah za energetsko preskrbo, tretja skupina članic bi rada obdržala ruske naložbe ... Zaradi tega se raje odločajo za bolj ali manj simbolične ukrepe proti ruskim funkcionarjem in pazijo, da pri kaznovanju ne bi prišli preblizu centru moči v Kremlju ali oligarhom kot stebrom sistema. Po drugi strani takšno zbadanje najbrž ne bo prisililo Vladmirja Putina k drugačni politiki.
Temeljno pravilo sankcij je, da mora biti jasen njihov cilj. Da bi Krim spet lahko prišel pod ukrajinski nadzor, je že tako nepredstavljivo. Edini prepoznavni cilj evropskega ukrepanja z zamrznitvijo računov in prepovedjo potovanj v EU je doseči, da bi Putin ne bo več prilival olja na ogenj in da bo Moskva pripravljena sesti za zeleno mizo. Take pripravljenosti do zdaj ni bilo, Rusija je raje s silo ustvarjala izvršena dejstva.
Rusijo sredi nacionalističnega opoja po anšlusu Krima ni skrbela niti mednarodna izolacija. Še Kitajska se v varnostnem svetu OZN ni postavila na njeno stran. Optimistično pričakovanje je, da bosta obe strani prej ali slej ugotovili nesmotrnost zaostrovanja in da se bo Putin kot racionalni akter le začel pogajati. Privolitev Moskve v misijo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v Ukrajini je videti prvo znamenje popuščanja. Toda: kaj če se želje ne bodo izpolnile? Vstop v nepredvidljivo spiralo sankcij bi lahko odprl vrata dolgi ledeni dobi.
