Vreme za mir

Povprečne globalne koncentracije ogljikovega dioksida so dosegle 403,3 delca na milijon, za normalno preživetje človeštva pa bi se morale znižati pod 350. To leto bo drugo ali tretje najtoplejše v zgodovini meritev, lansko namreč ostaja prvo. A to le redkim nekaj pove, sploh pa nikogar ne odvrne od zagledanosti v majhen ali velik zaslon, ki prikazuje lepe in slavne v popolnoma nepomembnih zgodbah.

Podobno je s podatkom, da se je planet od predindustrijske dobe segrel za 1,1 stopinje Celzija in da bi pri tem, ko se emisije še kar povečujejo, segrevanje radi omejili na 1,5 stopinje. Bližje zavesti pridejo podatki, da so temperature v Aziji presegle 50 stopinj, da so orkani v do zdaj najhitrejšem zaporedju uničevali naselje v Karibskem morju, ZDA, segli pa tudi do Irske, da so monsunska deževja poplavila premoženje milijonov ljudi in da je suša v vzhodni Afriki spet pognala več tisoč ljudi od doma. V Evropi so ob prav tako hudi suši divjali požari, tudi v Italiji in na Hrvaškem.

Mednarodna skupnost se srečuje v Bonnu, na že 23. podnebnem vrhu. Države so poslale zaveze, ki vodijo v zmanjšanje emisij, vendar premajhno, za ponekod štiri stopinje toplejše podnebje. Svet je postal majhen, to vemo zaradi begunskih kriz. V Siriji je prve težave povzročila suša in zvišanje cen hrane. Najbolje bi zato bilo, če bi podnebne pogovore preimenovali v pogovore za mir na svetu in jih ne vlekli še leta.

A ključ do rešitve se še vedno skriva v tekmovalnem kapitalizmu. Kajti najpomembnejše vprašanje je, kdo bo zaslužil in kdo izgubil. Za zdaj je veljalo, da prehod do čiste energije stane preveč. A je Kitajska presekala začarani krog in ugotovila, da se prehod izplača, celo srednjeročno. To preostalemu svetu postavlja novo vprašanje, se boste premaknili in ohranili delovna mesta ali obstali v zgodovini? Trump v Bonnu zato ne bi smel zanimati nikogar več.