Vroče dopustniške žepnine

Državi je po plačah direktorjev v uravnilovko uspelo spraviti tudi regrese.

Objavljeno
22. april 2013 22.20
reut*borzniki
Maja Grgič, gospodarstvo
Maja Grgič, gospodarstvo

Pogled na preglednico o višini regresov v državnih podjetjih je letos veliko manj vznemirljiv kakor v preteklih letih. Večina družb v neposredni ali posredni državni lasti se je namreč vdala zakonski in Sodovi uzdi, po kateri regres ne sme preseči višine minimalne plače, ki tačas znaša kosmatih 783,66 evra. Iz seznama sicer še vedno štrlijo nekatera naša najboljša podjetja, kot so Krka, Petrol in Zavarovalnica Maribor, a vendarle bi lahko ugotovili, da je državi po plačah državnih direktorjev v uravnilovko uspelo spraviti tudi dopustniške žepnine delavcev.

Manj uspešna je bila država kot lastnica pri uveljavljanju priporočil, naj se vodstva državnih družb regresu odrečejo. Temu so sledile le nekatere uprave, in to ne nujno v najboljših družbah, kjer bi jim državljani to pravico verjetno celo priznali. Res je, da jim to po zakonu pripada, a nedvomno je takšna gesta lahko prefinjen način za miritev javnega mnenja, ki ga v zadnjih mesecih razburja razsipnost, kot so dragi avtomobili šefov izgubarskih državnih bank in drugi direktorski privilegiji.

Vladne omejitve v državnih podjetjih seveda niso zarezale tako globoko, kot bi si želeli nekateri sindikati javnega sektorja, ki se prav te dni pogajajo o krpanju približno 200-milijonske plačne luknje. A pričakovati, da je mogoče prihodke v uspešnih državnih podjetjih administrativno pristriči tako kakor v javni upravi, je vendarle nekoliko pretirano. Navsezadnje so delovna mesta v javni upravi varnejša kot v gospodarstvu, ki je z odpuščanji in krčenjem plač del kriznega davka že plačalo. Podjetja v težavah pa bodo seveda prej ali slej morala pomesti pred svojim pragom in izpeljati tudi določeno racionalizacijo. A za to ne potrebujemo državnih dekretov, temveč vodstva družb, ki se jim bo to zdelo samoumevno.