Tiskane izdaje
Evropska politika se je odzvala povsem predvidljivo. Videti je bilo, kakor da so posledice grških in francoskih volitev pričakovane in samoumevne, čeprav je v Helenski republiki zavladal politični kaos. Takoj je bil sklican še en izredni vrh o spodbujanju gospodarske rasti, na katerem se bo François Hollande čez dva tedna prvič srečal s kolegi iz drugih članic. Prvi človek evropske komisije José Manuel Barroso je spomnil, da je na mizi že sicer kopica predlogov, s katerimi naj bi na stari celini zagnali gospodarstvo in spodbudili zaposlovanje.
Ne glede na Hollandove predvolilne napovedi in politično vročico, ki bo trajala še do francoskih parlamentarnih volitev, je očitno, da za premike v evropskem kriznem menedžmentu ni veliko prostora. Fiskalni pakt, kakršen je, je načeloma zapečaten in njegovo odpiranje bi povzročalo predvsem zaplete. Ali bo na koncu samo črka na papirju, že tako ni odvisno le od francoskih volitev. Poleg tega pragmatični Hollande ni nikoli govoril, da se bo odpovedal krčenju primanjkljaja in zmanjševanju dolgov. Vsaka drugačna politika bi bila za načeto Francijo usodna, saj bi se znašla na muhi bonitetnih hiš in finančnih trgov.
Odkar je postalo očitno, kakšne posledice ima razvpito zategovanje pasu (podatki o brezposelnosti so ponekod primerljivi z veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja), se Evropska unija raje osredotoča na pozitivne teme, kakršni sta službe in gospodarska rast. Tako je Hollandov uspeh predvsem še ena spodbuda takšnim razpravam. Glavni izziv prihodnjih tednov bo težko lovljenje ravnotežja. Nemčija, ki trdi, da gospodarstva ne bi smeli zaganjati z novim zadolževanjem, temveč s strukturnimi reformami na čelu z bolj prožnim trgom dela (lažje odpuščanje zaposlenih), bo izzvana z zahtevami po novih konjunkturnih programih iz javnih virov.
Čeprav ima kanclerka s svojo doktrino v EU čedalje manj zaveznikov, bosta Nemčija in Francija kot državi z različno gospodarsko, politično in socialno strukturo in tradicijo morali skleniti še en tipični evropski kompromis. Da se bo v odnosih med Merklovo in Hollandom v prvih mesecih zatikalo, glede na izkušnje z drugimi francosko-nemškimi dvojci ne bo presenečenje. Večji zalogaj bo Grčija, ki je po razsežnostih krize poseben primer, a razplet tamkajšnjih volitev nakazuje, kakšne politične in družbene premike lahko povzroči varčevalna politika.
Grško gospodarstvo se je v petih letih skrčilo za petnajst odstotkov, brezposelnost je več kot dvajsetodstotna, v javnem sektorju množično odpuščajo. Volivci so z glasovanjem za radikalce pokazali, da nočejo biti žrtev varčevalnega nareka, če na drugi strani glavni krivci za potop države sploh niso kaznovani. Grčija kot država pa izbire nima. Če ne bo sprejemala ukrepov po predpisanem urniku, ne bo več dobivala pomoči. S prazno državno malho lahko le še bankrotira. Nauk nedeljskih volitev je tako ta, da se noben model varčevanja ne more obnesti, če politika pri odločanju nima za seboj volilnega telesa.
