Vrtenje v krogu

Sindikati so v svojem merjenju moči z vlado odprli še protiprivatizacijsko fronto, saj zahtevajo takojšnjo ustavitev prodajnih postopkov. Pravijo, da privatizaciji menda ne nasprotujejo, da pa pred njenim nadaljevanjem zahtevajo sprejetje strategije. A tega dokumenta vladi in državnemu zboru že leta 2011 ni uspelo sprejeti ravno zato, ker politična opcija, ki ima svojo bazo tudi v sindikatih, ni hotela ničesar dati na prodajni seznam. In tudi zdaj se sprejetje strategije odmika iz enakih razlogov. Tako se glede strategije in prodaj nenehno vrtimo v krogu.

Osovraženi seznam 15 podjetij je prejšnja oblast pod pritiskom grožnje s trojko gotovo sprejela nekoliko ad hoc in brez resnega premisleka. Med drugim zato, ker tudi takrat ni bilo politične volje za sprejetje strategije. Zdaj celo kritiki omenjenega seznama priznavajo, da so postopki prodaj družb s tega seznama zapeljani predaleč, da bi pri njih brez škode potegnili ročno zavoro. Precej bolj smiselno bi torej bilo energijo in čas porabiti za razpravo o tem, katera podjetja v prihodnje obdržati v državnem objemu in katerim poiskati nove lastnike.

Za dodatno dviganje protiprivatizacijske napetosti je te dni poskrbela informacija, da bi lahko bila finančna svetovalca pri prodaji Telekoma Slovenije in NKBM zaradi poslovne oziroma lastniške povezanosti s potencialnimi kupci v konfliktu interesov. Očitek je gotovo vreden pozornosti. A kot kaže, se je pri tako velikih finančnih igralcih, ki delujejo na različnih področjih, takšnim dvojnim situacijam vnaprej težko izogniti. Za zdaj bomo zato morali zaupati varovalkam, ki naj bi take konflikte interesov preprečevale, razen če se izkaže drugače. Sicer se lahko globalnim finančnim svetovalcem, ki naj bi zagotovili več možnih kupcev in s tem višjo ceno, tudi odrečemo, a vladni komisiji, ki je leta 2007 prodajala Slovensko industrijo jekla, se je očitalo prav to, da takšnega svetovalca ni najela.

Karkoli torej storiš, ni prav. Zato se ni mogoče znebiti vtisa, da je edini cilj nasprotnikov umika države iz podjetij ohranjanje statusa quo. Pri tem se sklicujejo na zaščito delovnih mest, a kot kaže, gre bolj za ohranjanje interesnih vrtičkov. Iz sponzorskih in donatorski pogodb je, denimo, mogoče ugotoviti, da so v ozadju tudi priboljški za sindikalne in delavske organizacije. Dars je v zadnjega pol leta za sindikalni organizaciji namenil 25.000 evrov, NKBM za svoje športno društvo 40.000, Luka Koper 20.000, Teš pa za dve svoji društvi 35.000 evrov.

Kot alternativa privatizaciji se zdaj ponujajo notranji in zadružni odkupi, vendar izkušnje kažejo, da tudi to ne more biti splošen lastniški recept. Primer Mercatorja in Večera kažeta, da delavci, ki marsikje nimajo niti za osnovne dobrine, za nakup podjetja niso pripravljeni najemati posojil. Brezplačna privatizacija se tudi ni izkazala. Delavci in državljani so namreč že bili pomembni solastniki slovenskih podjetij, a so svoje deleže brez slabe vesti, tudi v Leku, prodali.

Anketa Dela je pokazala, da prodajo podjetij podpirajo predvsem mlajši državljani. Ti si očitno želijo boljše upravljanje in manj zadolženo javno blagajno, ki bo njim in njihovim naslednikom omogočala vzdrževanje socialne države.