Vse se vrača

Zgodilo se je in bilo je zgolj vprašanje časa. Danec je poslanka Majda Potrata na ministra dr. Žiga Turka naslovila vprašanje, kdaj se lahko pričakuje dopolnitev zakona o verski svobodi glede na dejstvo, da je že junija lani potekel rok, ki ga je za odpravo nepravilnosti določilo ustavno sodišče. Prevedeno v vroči in aktualni davkoplačevalski jezik, država ta trenutek verskim skupnosti daje denar poljubno, po nezakonitih kriterijih, torej protiustavno.

V čem je problem? Zakon, ki je v veljavi, omogoča razdeljevanja denarja tako, da verske skupnosti število pripadnikov dokazujejo z verodostojnimi podatki. Ti so se pridobivali s popisom prebivalstva, vendar zadnji leta 2011, verjetno zaradi varovanja osebnih podatkov, ljudi ni več spraševal po verski pripadnosti. Osebna svoboda ima pač svoja ustavna pravila in predlog urada je bil, naj se ljudje (v davčni napovedi) prostovoljno izrečejo, kateri verski skupnosti pripadajo in za katero želijo, naj država prispeva njihov denar.

Največje verske skupnosti so bile odločno proti noveli veljavnega zakona, in verjeti je, da je bil to tudi eden od močnih razlogov, da je največja med njimi vseskozi podpirala predčasne volitve in padec Pahorjeve vlade. Na morebitnem referendumu proti sprejetemu zakonu nasprotniki namreč zanesljivo ne bi bili uspešni. Problema ni rešila niti radikalna odstavitev direktorja urada že na prvi seji nove vlade, le pristojnost urada naj bi skladno z namerami vlade po njegovi ukinitvi padla pod Turkovo »superministrstvo«.

Tu pa se začne naslednje poglavje: problem denarja tega urada se bo premešal s problemi varčevanja denarja v kulturi, šolstvu, na raziskovalnih inštitutih, v napovedanih novih javno-zasebnih vrtcih, medijih in novih univerzah. Skupni imenovalec problema, ki bo kakor nočna mora čedalje bolj ležal na vesti resornega ministra, so kriteriji, ki bodo morali biti ustavno eksaktni – na teh verodostojnost nove vlade stoji ali pade. Dvojnih meril si v krizi tolikšnega obsega in ljudem na očeh ne bo mogoče privoščiti.

Še več. S centralizacijo skoraj vsega, kar ni neposredna ekonomska proizvodnja, ter z ostrim načelom varčevanja in zategovanja pasu na vsakem koraku, stopajo na najbolj tanek led prav tisti ideološki zavezniki vlade, ki so rušili »verski zakonik«. Zato je realno predvideti, da se jim lahko povečajo apetiti pri koncesijah na področju vrtcev, vzgoje in v šolstvu. Brez čvrstih strokovnih in nadpolitičnih kriterijev bi napake na tem področju dolgoročno lahko vodile v retrogradno spremembo odprtega tipa družbe.

Tako se je ob hitrih političnih spremembah in hitrih varčevalnih potezah, ki jih (tudi v svetovni zgodovini) narekuje vsaka kriza, vedno znova treba tudi vprašati, katere so temeljne vrednote moderne družbe (človekove pravice), ki jih varuje ustava in so temeljna naloga suverene države. Slovenija takšna mora biti – in ostati. Zato je vsaka »mala« protiustavnost znak, da je treba nekaj narediti, da se je treba nečemu upreti.