Vse več neznank v NLB

Slab mesec dni po odstopu prvega moža NLB in kadrovskih zamenjavah v nadzornem svetu banke, tečejo kadrovski postopki naprej, po dveh tirih in za zdaj je veliko neodgovorjenih vprašanj in skoraj nič jasnih odgovorov. Najprej o nasledniku Janka Medje. Nadzorniki so se danes poenotili, da se kadrovski postopki za imenovanje novega predsednika uprave izvedejo »v najkrajšem možnem času.« Iz take suhoparne dikcije ni jasno, ali še velja javna napoved šefa državnega holdinga Marka Jazbeca, da bo novi predsednik uprave naše največje sistemske banke izbran transparentno, z mednarodnim razpisom, kar bi sicer lahko trajalo nekaj časa – ali pa je naslednik Janka Medje že določen, kar bi bilo res najbolj prikladno za njegovo ustoličenje skladno z napovedanim imperativom »najkrajšega možnega časa.« V zakulisju sicer kroži nekaj znanih domačih imen, ki so na razpolago za popolnitev uprave – profesionalna letvica zanje pa je tudi znana: izpolnjevanje meril in licenca Banke Slovenije in ECB.

Še več neznank je pri nadzornikih. Državnemu holdingu in ključnim odločevalcem iz vladnega ozadja, se hitenje z nastavitvijo štirih novih nadzornikov in nesodelovanje z regulatorjem za zdaj ni obrestovalo. Po naših podatkih za dva od novincev (tudi za predsednika NS Gedriha, ki se je naivno zapletel kot nadzornik Istrabenza) še niti v sami NLB niso razčistili vseh dvomov in pridobili vseh podatkov, da bi ju lahko primerno ocenili znotraj komisije nadzornega sveta. Zato bodo morali za dokončno potrditev primernosti vse četverice počakati vsaj do naslednje seje nadzornega sveta.

A to je verjetno lažji del ocenjevalne procedure. Tudi novi nadzorniki so zdaj v skladu z novimi evropskimi pravili pod drobnogledom Banke Slovenije in Evropske centralne banke (ECB), ki bo pri ocenjevanju njihove primernosti imela zadnjo besedo. V Draghijevi ECB v Frankfurtu morajo spričevala Janku Gedrihu, Antonu Ribnikarju, Antonu Macuhu in Laszlu Urbanu izdati v šestih mesecih, rok se bo torej iztekel na začetku avgusta. Če bi kdo od njih dobil oceno nezadostno, kar ni izključeno, bi to bila zelo boleča zaušnica NLB in državi kot njeni lastnici v kritičnem obdobju pred začetkom privatizacije banke.

V sedanji situaciji bi nadzorniki NLB davkoplačevalcem – in verjetno tudi sebi – naredili uslugo, če bi k svojima glavnima in takojšnjima nalogama, popolnitvi uprave in privatizaciji NLB, pristopili na kar se da pregleden in profesionalen način. A zgolj to seveda ne bo dovolj. Tudi glavna odločevalca, SDH in država, bosta morala čim prej povedati, kaj sploh želita početi z nekoč paradno slovensko finančno korporacijo, ki – z državnim blagoslovom – po posojilno pijanih letih debelih krav zdaj bolj ali manj hira že dolgih sedem (post)kriznih let. Privatizacija NLB bo osebna izkaznica Cerarjeve vlade. V smislu novih finančnih kriz, ki se rišejo vsak teden, je tako jasno le eno: bolj ko se bomo zapletali s slabimi kadri in slabimi odločitvami, še nižja bosta oba, cena za NLB in že tako zelo skrhan ugled vladajoče politike.