Všečne zahteve javnosti

Včasih so nam zahteve javnosti, ki jih ta izraža na ulici, intimno blizu. Strinjamo se s pozivi, da bi bilo treba tega ali onega kaznovati. Pritrjujemo mnenju, da strokovnjaki niso ravnali profesionalno, in skupaj pričakujemo, da je treba ukrepati. A to ne pomeni, da imamo prav. Niti da je treba koga kaznovati. In še manj, da je treba sistem spremeniti in kaznovanje omogočiti, če zdaj to ni mogoče.

Kajti vdor političnih ali populističnih pričakovanj v družbene podsisteme ima lahko posledice, ki si jih v drugačnih okoliščinah ne bi želeli, se z njimi ne bi strinjali ali bi se nam celo zdele nedopustne.

Pred leti je na primer javnost opozarjala na domnevno nestrokovnost socialnih delavcev po družinski tragediji v Zdenski vasi. Zaman so bila pojasnila, da je bila odločitev v skladu z doktrino. Javnost je v imenu otrok tedaj šla celo na ulico. K ukrepom zoper socialne delavke ni pozivala, so pa odmevali očitki o njihovem neodgovornem ravnanju. Zdaj javnost s peticijo poziva k ukrepom zoper profesorje na kranjski gimnaziji Franceta Prešerna. Podpisniki apela pri tem še opozarjajo, da se niti po enajstih dneh, odkar so ga napisali, premier Miro Cerar in ministrica Maja Makovec Brenčič nanj nista odzvala, in poudarjajo, da vlada, ki išče drugo lokacijo za namestitev otrok brez spremstva, ravna protiustavno.

Trije očitki torej, ki terjajo odgovore. Če začnemo pri zadnjem: v primeru Zdenska vas so strokovnjaki presodili, da bi bila namestitev otrok, ki sta zaradi družinske tragedije ostala brez staršev, v bližino kraja dogodka, in to ne k sorodnikom, ampak k sosedom, njima v škodo. Tudi v primeru otrok brez spremstva je namestitev otrok v okolje, ki je do njih sovražno nastrojeno, verjetno njim prej v škodo kot v korist. Na Finskem, denimo, jih najprej namestijo v posebne ustanove, kjer z njimi delajo osebe, ki imajo dovolj znanja in osebne širine, šele nato jih začnejo vključevati v lokalno okolje. Tega ne počnejo zato, ker bi jih hoteli odmakniti od domačinov, ampak da jim lahko ustrezno pomagajo.

Ministrica je svoj pisni odziv avtorjem apela že napovedala, v vladnem uradu za komuniciranje menijo, da se je premier pravzaprav že odzval. Kaj pa tretji očitek? Nad zakonitostjo ravnanja v šolah bdijo inšpektorji. Bi bilo prav, če bi zaradi kranjskega dogodka o (ne)etičnem ali (ne)zakonitem ravnanju šolnikov odločal še kdo? Kaj pa, če bi ta v drugih okoliščinah terjal sankcije za učitelja, ki, denimo, govori o varni spolnosti ali o različnih, za nekatere neprimernih oblikah družine? Ravnanje kranjskih pedagogov je za marsikoga nedopustno, a še bolj nedopustno bi bilo, če ga politiki, sindikalisti, strokovnjaki ali javnost ne bi izkoristili za širjenje in krepitev strpnosti, ampak za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje. Njegove zametke bi lahko razbrali v razmišljanjih, da je za dogodek soodgovorna vlada, ki da ni obvestila vpletenih in ki pedagoških delavcev ni pripravila na sprejem begunskih otrok. Toda njeni predstavniki so se sestali z vpletenimi. In – ali je treba pedagoške delavce res posebej pripravljati na sprejem begunskih otrok?