Vsi krivi, vsi nedolžni

Ne glede na to, da zastaranje zadeve Patria nekateri razumejo kot zmago, drugi so pri takšnih ocenah previdnejši, je dejstvo, da se je eden od najodmevnejših kazenskih postopkov v zadnjih letih, ki je pomembno zaznamoval celotno družbeno dogajanje, končal na najslabši mogoči način. V zvezi s Patrio in (ne)krivdo njenih protagonistov bosta tako v javnosti ostali dve resnici, ki sta si popolnoma nasprotujoči. Za nekatere bodo Janša, Krkovič in Črnkovič za vedno ostali krivi, za druge vedno nedolžni.

Že po odločitvi ustavnega sodišča, ki mu je zmanjkalo poguma, da bi trojico samo oprostilo – ne pa da je tri sodbe rednih sodišč razveljavilo in primer vrnilo v novo sojenje –, je bilo jasno, da se bo primer končal tako, kot se je. Že iz pritrdilnega ločenega mnenja ustavnega sodnika Mitje Deisingerja, ki je v sedanji sestavi ustavnega sodišča tudi edini kazenskopravni strokovnjak, je bilo mogoče razbrati stališče, da če okrajno sodišče ne sklene, da je zadeva Patria zastarala, tvega protiustavno odločitev. Čeprav so bila tudi v strokovni javnosti različna mnenja, ali primer zastara zdaj ali čez dve leti, je sodišče očitno bolj prepričala manj »inovativna« razlaga kazenskega zakonika, po kateri ustavno sodišče ni sodišče četrte stopnje in ustavna pritožba ni izredno pravno sredstvo. Zato je nastopil desetletni absolutni zastaralni rok.

Sodni postopki ne morejo trajati v nedogled in prav zastaranje je institut, ki državi onemogoča, da neskončno dolgo posega v pravice posameznika, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Po drugi strani pa je s stališča obdolženca absolutni zastaralni rok pomembno jamstvo glede tega, do katere skrajne časovne točke lahko računa, da bo država proti njemu lahko vodila kazenski pregon. Državi torej v desetih letih ni uspelo tistim, ki jih je pripeljala v sodne dvorane, dokazati krivde oziroma jih oprostiti. Kolikšen delež krivde za to nosijo vsi tisti, ki so bili v ta postopek vpeti, je vprašanje, na katerega bi gotovo dobili toliko različnih odgovorov, na kolikor različnih institucij bi takšno vprašanje poslali.

Toda s procesom, kakršen je bil Patria, gotovo ni mogoče opraviti na način, kot zahteva tisti del javnosti, ki ga je vedno razumel kot politični obračun – predvsem z Janšo – in ki zahteva odstop celotnega vrha pravosodja – pa še koga zraven. Zaradi razveljavitve sodb višjih instanc bi tako lahko poleg Masleše in Fišerja kdaj odstopil tudi kakšen predsednik ustavnega sodišča, saj je tudi to že kdaj dobilo klofuto evropskega sodišča za človekove pravice.

Temeljno vprašanje zdaj je, kako nadaljevati. Ustavno sodišče je rednim očitalo, da kazniva dejanja niso dovolj konkretizirali. Kje so meje dokaznih standardov? Gre samo za spopad različnih pravnih stališč? Kje torej smo? Kaže ustaviti vse postopke v zvezi s korupcijo, ker že vnaprej obstaja tveganje, da bodo padli, če pridejo do ustavnega sodišča? To je izziv za vse tiste, ki se jim da prebiti skozi spis o Patrii, ki ima 22.000 strani.