Cerkev: pobožne želje, posvetni sovražniki?

Katoliška cerkev na Slovenskem je navznoter in navzven v težkem položaju. Zato nikoli v zadnjih desetletjih ni bila toliko pod drobnogledom javnosti, Vatikana in krajevnega klera, kot je od izbruha finančnega škandala v mariborski škofiji in peripetij z upokojenim nadškofom Alojzom Uranom. Tako je tudi razumljivo zanimanje za nagovore škofov na praznik Marijinega vnebovzetja v slovenskih romarskih središčih.

Škofje in celo kardinal, ki je praviloma brez dlake na jeziku, so se očitno zavedali pozornosti, uperjene v njihove besede, kajti to pot niso načenjali »nerešenih vprašanj« med državo in cerkvijo. Da ne bi razpihovali že tako konfliktne situacije, so bili v besedah premišljeni – še posebno opazno ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres – in so bolj malo posegali zunaj moralnega in verskega področja. V glavnem so se bolj držali železnega repertoarja – razkrajanja moralnih vrednot v družbi, verske in duhovne krize, pomena družine, zmanjševanja števila rojstev in duhovnih poklicev.

A praznik vendarle ni minil popolnoma brez »izdelovanja« zunanjega sovražnika; novost pa je, da se mu je pridružil tudi notranji. Zunanji sovražnik so predvsem mediji, ki jih je, resda bolj mimogrede, v nagovorih oplazila večina škofov, in tisti, ki cerkev »sovražijo po državljanski dolžnosti«. Sovražniki so pravzaprav vsi, ki o cerkvi pišejo v laičnih medijih, in to pisanje ni drugega kot »medijski linč« in »medijska nevihta«. Z mediji je na predvečer Marijinega vnebovzetja obračunal tudi apostolski nuncij v Sloveniji. V njegovem nagovoru in tudi v nagovorih škofov je sicer bilo tudi nekaj samokritike v slogu, da je cerkev na Slovenskem pač grešna in sveta, ker je božja in človeška ustanova, in celo priznanje, da doživlja krizo, kakršne ni še nikoli. A vse to je predvsem delo zmaja, hudobnega duha.

Cerkev na Slovenskem je, skratka, obkoljena s sovražniki; kakšno strategijo bo izbrala, da jih bo uničila ali spreobrnila, ni čisto jasno. Na praznik je bil govor o tem, da je rešitev problema v molitvi, pokori, evangeljski prenovi in ljubezni do bližnjega. A kaj vse to, in še posebno ljubezen do bližnjega, pomeni v vsakdanjem življenju? Kakšna dela oziroma pričevanja narekuje? Morda za začetek vsaj to, da bi cerkev nehala venomer iskati sovražnike in ne bi v vsaki kritični povedi prepoznavala proticerkvenega in protikrščanskega delovanja.

Sploh ni treba, da sta cerkev in civilna družba vsaka na svojem bregu, kajti če kdaj, je zdaj čas, da stopita skupaj. Vprašanje pa je, ali bi cerkvi sploh ustrezala spravna pozicija glede skupnih družbenih ciljev. Slovenski kardinal je prepričan, da bodo boji trajali do konca časov in da bo cerkev uspešno kljubovala vsem zgodovinskim menjavam. »Prešla bodo cesarstva in republike, zrušili se bodo gospodarski in ideološki sistemi, cerkev pa bo obstala.«

Če bo cerkev v svojem ravnanju izhajala s tako vase zaverovanega, ekskluzivističnega stališča, bodo kardinalove besede le pobožna želja. Zadnje besede pri obstoju cerkve namreč ne bodo imeli njeni vladarji, temveč verno občestvo, kajti cerkve brez njega ni.