Tiskane izdaje
Enak izdelek, ista blagovna znamka, enaka embalaža in deklaracija, vsebina pa popolnoma drugačna. Za »zahodnoevropski« Avstrijo in Nemčijo praviloma s kakovostnejšimi, bolj naravnimi sestavinami, za »vzhodnoevropsko« Slovaško in Češko s cenejšimi nadomestki, večjo količino sintetičnih aditivov in - v primeru Slovaške - tudi z višjo končno ceno. Takšna je poenostavljena slika rezultatov dveh primerjalnih testov živil: češkega, ki sega že v leto 2015, in slovaškega s konca lanskega leta, ki sta zgolj potrdila to, kar državljani vzhodno od navidezne železne zavese ponavljajo že dolgo: proizvajalci živil, predvsem multinacionalke, v države srednje Evrope pošiljajo živila slabše kakovosti.
Živilski velikani ne zanikajo, da enotni evropski trg zalagajo z živilskimi izdelki drugačnih receptur, vendar zatrjujejo, da so razlike le posledica prilagajanja različnim prehranjevalnim preferencam potrošnikov v različnih evropskih državah. Evropska živilska zakonodaja jim tega ne prepoveduje, stroga je le glede zdravstvene varnosti izdelkov, odločitev o izbiri bolj ali manj kakovostnih živil pa prepušča bolj ali manj ozaveščenemu, predvsem pa dodobra zmedenemu potrošniku.
A nikomur ne bi bilo všeč, če bi izvedel, da mesni izdelek vsebuje manj mesa ali da brezalkoholna pijača vsebuje še enkrat več sladkorja in sladil kot v sosednji državi, čeprav so razlike še tako zakonsko pokrite. Ker je evropska komisija pod urokom »zahodnega bloka« zanje gluha, so se države Višegrajske skupine - nekatere resda podkrepljene s protievropskim sentimentom z desničarsko populističnimi podtoni - ter tudi Hrvaška same odločile preveriti razmere na trgu. Slovenija se jim za zdaj ni pridružila, čeprav tudi njene državljane zelo zanima, ali živijo vzhodno ali zahodno od (prehranskega) raja.
