Vzporedni svetovi

Vse je stvar perspektive. Če se vam zdi, da imamo na ministrstvih zaposlenih preveč ljudi, pomislite še enkrat. Zdravorazumska ocena, da imamo na državni plači zaposlenih več ljudi, kot si jih lahko privoščimo, pade v vodo, če na število uradnikov pogledamo z vidika površin, ki jih imajo na voljo.

Vsa ministrstva skupaj z inšpektorati in s Fursom, ki jih je pod drobnogled vzelo računsko sodišče v reviziji ravnanja z nepremičninami, zaposlujejo dobrih 14.000 ljudi. Revizija je pokazala, da imajo po normativih najmanj 79.917 kvadratnih metrov preveč prostora. Če bi upoštevali »brutalne« normative iz Velike Britanije, bi imeli kar 206.000 kvadratnih metrov preveč prostora.

Za lažjo predstavo, po slovenskih normativih je presežna površina poslovnih prostorov v lasti države približno toliko velika kot štirje Mercatorjevi centri v ljubljanski Šiški. Vse te presežne površine in prazne nepremičnine, ki ne služijo nikomur in ničemur, državi na leto odnesejo 7,6 milijona evrov.

Ker ne dvomim, da ima vlada polno kreativnih zamisli za reševanje takšnih in drugačnih težav, naj za vsak primer poudarim, da dodatno zaposlovanje ljudi po ministrstvih ni rešitev za presežne in prazne nepremičnine. To je samo moj poskus neslane šale.

Toda moja neslana šala ni nič v primerjavi z dejstvom, da država, ki ji ni uspelo urediti lastnih nepremičninskih bilanc, za svoje državljane načrtuje nov nepremičninski davek. Minister za javno upravo Boris Koprivnikar priznava, da imamo težave z neurejenostjo evidenc nepremičnin, ki jih upravlja država. Zato tudi že izvajajo več ukrepov, ki naj bi končno uredili to področje.

Centralizacija ravnanja z nepremičnim premoženjem je eden od takšnih projektov, ki naj bi poleg natančnega spremljanja stanja izvedbe načrtovanih faz in nalog služil tudi kot učinkovito načrtovanje prihodnjih korakov pri ravnanju z nepremičninami. Ena od kritik Tomaža Vesela, predsednika računskega sodišča, leti tudi na dejstvo, da je interni trg nepremičnin povsem razpadel.

Po domače: to pomeni, da državni organi med seboj ne vedo, kateri med njimi ima na voljo poslovne prostore, ki bi lahko služili komu izmed njih. Tako nekatera ministrstva po nepotrebnem najemajo prostore pri zunanjih najemodajalcih, medtem ko se druga ministrstva mučijo z oddajanjem odvečnih prostorov zunanjim najemnikom. Če bi imeli evidence urejene, bi se ognili nepotrebnemu plačevanju najemnin in tveganemu oddajanju nepremičnin najemnikom, ki morda ne bodo zmogli najemnine.

Če vas nič od do zdaj napisanega ne gane, se vas morda dotakne dejstvo, da ministrstva »sedijo« na kar 381 nezasedenih stanovanjih. Če vsako od teh stanovanj država proda za deset tisoč evrov, bo ubila tri muhe na en mah. Zadovoljni bodo kupci poceni stanovanj, davkoplačevalce bi s kupnino razbremenili polovice letne izgube, ki nam jo povzročijo presežne nepremičnine in ustavili bi propadanje praznih stanovanj. To pa se ne bo zgodilo, vse dokler gospodarji državnih nepremičnin živijo v nam vzporednem svetu.