Vzroki in posledice

V četrtek dopoldne se je na območje Gaze za nekaj ur vrnilo življenje. Otroci so igrali nogomet. Ženske so nakupovale. Moški so pili čaj in politizirali. Begunci so upali, da se bodo lahko čim prej vrnili na svoje domove. Nekateri prebivalci izčrpane palestinske enklave so se celo lotili obnove v izraelskem bombardiranju uničenih domov.

A prekinitev ognja je trajala le pet ur. Takoj po izteku roka so proti Izraelu spet poletele Hamasove rakete, ki so zaradi novega izraelskega protiraketnega sistema Srebrna kupola skoraj popolnoma neučinkovite. Izraelski politiki in generali, ki so sicer že v torek sprejeli odločitev za poseg kopenskih sil, so le čakali na to priložnost. Najprej so nad Gazo, prizorišče velike človeške tragedije, kjer Izrael kolektivno kaznuje palestinsko prebivalstvo zaradi Hamasovega popolnoma iracionalnega delovanja, spet poslali bombnike. Ko se je zvečerilo, so na določenih delih Gaze izklopili elektriko. V Gazo so prihrumeli izraelski tanki. Za njimi so vstopili še vojaki. Življenje je spet zamenjala smrt.

Uradni cilj izraelske kopenske ofenzive je oslabitev Hamasa. A to je bil tudi cilj desetdnevnega bombardiranja, v katerem je umrlo 240 Palestincev. Tako je bilo tudi leta 2008 in 2012. Hamas je kljub bombardiranju in izgubi ključnih zaveznikov v regiji preživel, v Gazi, največjem zaporu na prostem, pa je bilo iz meseca v mesec slabše. Za palestinsko trpljenje je zmanjkalo mednarodne empatije in potrpljenja.

Izrael vzroke ves čas zamenjuje s posledicami. Vladavina Hamasa, ki svoje prebivalstvo »razume« kot živi ščit, je posledica okupacije, kraje zemlje, nenehnega poniževanja palestinskega ljudstva in sedemletne izraelske blokade, ki je Gazo popolnoma opustošila. Kopenska ofenziva je bila pričakovana. Premirje je bilo iluzija.