Vztrajati, dokler se da

Možnosti odpoklica župana pri nas ni, kljub številnim takim iniciativam zakonski predlog nikoli ni bil sprejet, eden od temeljnih razlogov proti je bila nevarnost zlorabe takšnega ukrepa. Vendar obstajajo tudi druge nevarnosti zlorab, župan razen kaznivih dejanj, po katerih bi bil obsojen na vsaj šest mesecev zapora, lahko počne karkoli, pa bo še vedno brez težav zaključil svoj mandat.

Takšen je zdaj primer v Mariboru, kjer skoraj ni mogoče dvomiti, da bo Andrej Fištravec še dve leti in pol zasedal župansko funkcijo. Ker v mestnem svetu nima več skoraj nobene podpore, se prav lahko zgodi, da bo mesto v tem obdobju povsem obstalo in bodo v njem blokirane vse aktivnosti; vendar je Fištravec verjetno že spoznal, da je njegova politična kariera končana, zato mu ne preostane drugega, kot da pač prejema župansko plačo in izkorišča druge bonitete, dokler je mogoče.

Mariborski svetniki sicer razmišljajo o različnih možnostih, od samorazpustitve mestnega sveta do pozivov meščanom, naj s peticijami in protesti Fištravca prisilijo, da le razmisli o odstopu. Vendar so to zgolj ideje, ki se skoraj gotovo ne bodo uresničile, težko je verjeti, da bi večina svetnikov kar odstopila, še manj je verjetno, da bi se mariborski meščani in različne civilne iniciative aktivirale in zasedle ulice, ne nazadnje naj bi bil to njihov, »vstajniški« župan.

To je še eden v nizu primerov, ko politični funkcionar nikakor noče odstopiti, čeprav se zaveda, da ne uživa nobenega zaupanja več in da bo njegovo nadaljnje delo povsem jalovo. In še ena spodbuda, da bi o možnosti odpoklica funkcionarja morda le morali razmisliti, računati na to, da bi pri nas politiki sami ugotovili, kdaj je čas za odhod, je popolnoma utopično.