Watergate v živalski farmi

Pravijo, da je v vojnah dovoljeno vse, in v tisti, ki so jo imenovali hladna, so Jamesi Bondi med vohunjenjem za sovražniki mimogrede povohali še kakšnega prijatelja. Glavno veselje pri delu pa je vseeno veljalo nasprotni strani, zato je Karli morda propadal sovjetski imperij, vohunski pa je odlično deloval do zadnjega.

V sedanjem hladnem miru se veselje do vohunjenja zdi še večje in po spoznanju, da gigantska ameriška obveščevalna služba NSA sledi telefonskim in elektronskim komunikacijam v svetu, je znano, da so Američani prisluškovalne naprave nameščali tudi v pisarnah EU. Če je to res, se je treba vprašati, ali imajo njihovi voditelji vse koleščke v glavi, piše nemški FAZ. Ker človeška zgodovina dokazuje, da se dane tehnološke možnosti vedno tudi uresničijo, imajo Američani pri velikopoteznem vohunjenju ta čas morda samo prednosti pred drugimi. Ali pa tudi ne: vmes so razkrili tudi britansko Temporo, že nekaj časa je znano, da enota 61398 kitajske vojske s sedežem v Šanghaju zaposluje več kot deset tisoč ljudi, poučno je tudi nenadno rusko razumevanje za ameriške tegobe po obveščevalnih razkritjih. Predsednik Vladimir Putin, tudi sam obveščevalec z bleščečo kariero, žvižgaču Edwardu Snowdenu zdaj azil pogojuje z zahtevo, »naj neha škodovati našim ameriškim partnerjem, pa čeprav je to še tako čudno slišati iz mojih ust«.

Snowden je prošnjo za azil že naslovil na številne druge države, med drugim tudi na Nemčijo. A kljub velikemu ogorčenju v državi, ki ima s frankfurtsko DE-CIX največje digitalno križišče sveta in je temu primeren tudi obseg ameriškega prisluškovanja, obveščevalci namigujejo tudi na velike koristi, ki jih ima od sodelovanja z Američani zaradi zgodovinskih strahov pred totalitarno državo v svojem delovanju precej bolj omejena nemška obveščevalna služba (spletni oddelek ima 150 zaposlenih): ameriško sledenje nemške komunikacije s Pakistanom je med drugim pripomoglo k aretaciji več teroristov. Navadnim Zemljanom pa zaradi velikopoteznih delovanj obveščevalnih služb ne sme biti vseeno. Véliki brat ima zdaj možnosti za zasledovanje komunikacije in življenja ljudi kot še nikoli, in kdor ne živi v jami, vsak dan proizvaja informacije, ki jih nekdo drug lahko uporabi.

Enako velja za državne komunikacije: zaradi grobega obveščevalnega udarca nekateri v EU že dvomijo, ali bi sploh začeli pogajanja o širitvi svobodne trgovine z ZDA kljub neznanskim zaslugam teh za obračunavanje z revščino ter širjenje svobode in demokracije po drugi svetovni vojni. Lepota novega orwellianstva pa je v tem, da bodo morda v to prisiljeni. Najnovejše afere kažejo, da tudi največji bratje zdaj ne morejo mirno spati, če jih nadzoruje še katera druga veja oblasti in jim ne more biti vseeno, kaj si o njih misli javnost. En sam žvižgač jim lahko uniči velik del vohunske mreže.

Američani in prebivalci drugih demokratičnih držav se bodo morali vprašati, ali politika in sodišča dovolj nadzorujejo njihov obveščevalni aparat, in če ne, kako bi ta nadzor okrepili tako, da bi vohuni vseeno lahko zaznavali vse resnične grožnje. Kajti jasno je: če bodo zmagale nedemokratične sile doma ali v tujini, se o tem ne bomo več javno spraševali.