Yes, jawohl in harašo

Ena redkih prednosti majhnih držav je, da lahko vodijo pošteno zunanjo politiko.

Objavljeno
21. februar 2018 18.43
Obisk Sergeja Lavrova v Ljubljani
Damijan Slabe
Damijan Slabe
V zadregi, koliko se sme Slovenija nagniti skozi Natovo okno, ki jo je bilo znova čutiti ob obisku visokega ruskega gosta v Ljubljani, bi si bilo enkrat dobro naliti čistega vina. Lahko tudi ruskega, ki je ta čas videti za odtenek manj kalno. Nato pa z dolgim požirkom odplakniti še zadnje reminiscence neuvrščenosti. Iz glav, v želodcu jih že dolgo ni več.

Slovenija ni popek sveta in prav nikogar v Washingtonu in Moskvi ne bo pretirano bolelo, če mu bomo povedali, kaj si mislimo o njegovi politiki. Na primer o jedrskem orožju, ki ga imata obe strani odločno preveč, ali o tem, da ne mislimo biti pingpong žogica v njunih konfliktih, ki jih je tudi na Balkanu toliko, da bodo na koncu spet padali po naših glavah. Uslužnih kolaborantov, ki so vsakič znova pripravljeni požreti svoj ponos, ne ceni nihče. O tem v Sloveniji premalo razmišljamo in prevečkrat pozabljamo na eno redkih prednosti majhnih držav, ki sicer ne morejo delati velike politike, zato pa lahko vodijo pošteno politiko.

Ve se, v katerem taboru bi bili, če bi zaropotalo. Tako smo se odločili. Kar pa ne sme biti ovira, da ne bi sodelovali z obema. Dokler veljajo pravila ferpleja in dokler je to tudi v našo korist. Če bi bilo treba v EU reči »Nein« Nemčiji, bi bilo težje, za »yes« in »harašo«, ko nam to ustreza, pa je (še) dovolj prostora. Če so véliki seveda dovolj velíki, da to razumejo, in če si Slovenija še kdaj želi gostiti srečanje ta čas ne prav prijaznih si velesil.

Tudi to je namreč ena izmed funkcij majhnih držav. Da so most. V Sloveniji smo o tem sanjali že, ko smo se osamosvajali, in prav nihče ni od takrat dobil mandata, da bi državi smel nadeti karizmo mokre cunje, s katero se lahko obriše vsak (celo sosede), ki ima pet minut časa. In se mu niti v Ljubljano ne ljubi priti.