Tiskane izdaje
Le videli je nismo. Še dobro, da imamo predsednika republike, ki vidi dlje in bolje od nas in nam jo je pokazal v tednu, katerega konec držimo v rokah.
Šef države je namreč objavil, da kani pred predsedniško palačo postaviti častno stražo, ki bo povečevala občutek samozavesti naroda in pripadnost skupnosti. Gre za naslednjo v seriji Pahorjevih protikriznih političnih inovacij, ki sledi galaktično uspešnima ukrepoma iz časov njegove vlade, samoplačniškim kavicam in semaforju reform.
Ker preveč dobrega, kot vemo, škoduje, bosta gardista pred predsedniško palačo za začetek stala le ob državnih praznikih. Saj veste, da se nehvaležno ljudstvo ne preobje dobrot. Če bo šlo vse po načrtih, bomo na pot iz krize pod budnim očesom gardistov stopili že 8. junija, na dan Primoža Trubarja.
Od takrat ne bo nič več tako, kot je bilo. Vsakič, ko se boste sprehodili po Erjavčevi mimo predsedniške palače, boste lahko s ponosom povedali, da ste prispevali svoj delež k odpravi krize, saj se boste avtomatično počutili bolj pripadne in samozavestne, to pa, kot pravi predsednik, je ključ za rešitev težkega gospodarskega in finančnega položaja. Z gardisti nad krizo, torej. Skupaj.
No, šalo na stran: izlet v povečevanje ceremoniala, ki si ga je zamislil predsednik republike, je - milo rečeno - neokusen, nebuloze o »finančni nevtralnosti ukrepa« pa nekolikanj žaljive za državljanke in državljane. Za »naše ljudi«, kot rad reče Pahor. Dobesedno nekaj dni po tem, ko je vlada s sindikati javnega sektorja izpogajala dodatne reze v plače in napovedala dvig davkov, se predsednik hvali, da bo imel več (vojaškega) blišča za enako vsoto denarja.
Ne samo da se še vedno ni naučil, da vsaka stvar nekaj stane, od predsednika republike bi pričakovali, da bo vodil z zgledom in se namesto nevtralnih odločal za finančno pozitivne ukrepe. Denimo tako, da bi vladno zmanjševanje javne porabe še podkrepil z dodatnim odstotkom ali dvema nižjo porabo v svojem uradu.
A dramatično varčevanje pri nepomembnih rečeh in hkratno izogibanje resničnim problemom je, kot kaže, del Pahorjeve politične persone. V času njegovega premierstva smo imeli na eni strani kavice in na drugi (po njegovih lastnih besedah) ignoriranje problema bank, v času predsednikovanja pa imamo na eni strani obsedenost z zlatim pravilom, na drugi pa izogibanje lokalni samoupravi kot eni pomembnejših črnih lukenj, v katere izginja davkoplačevalski denar.
In tako v želji po tem, da se bodo imeli »naši ljudje« radi in da bodo imeli radi njega, predsednik Pahor pridiga o pomembnosti nepomembnih ukrepov. Slovenska zakonodaja, denimo, že zdaj določa, da je treba z javnimi financami ravnati skrbno. Besedilo zlatega pravila, zaradi katerega šef republike javno krca vlado Alenke Bratušek, pa pravi le, da je treba z javnimi financami ravnati res skrbno.
Z drugimi besedami: sprejmemo lahko sto in eno zlato pravilo, pa javne finance ne bodo zato nič bolj zdrave. Lahko pa ukinemo sto in eno občino, pa bodo finančni učinki več kot le nevtralni. Predsednika zato kaže povprašati, koliko delovnih mest bo ustvarjenih s tem, ko bosta gardista stala pred predsedniško palačo. Za koliko se bo povečal BDP, ko bodo državljani hodili po Erjavčevi in si po tihem vzklikali narodno zavedna gesla. In koliko »naših ljudi« bo zaradi Pahorjevih ukrepov za dvigovanje samozavesti preprosto - živelo bolje.
