Z nič zadovoljni

Predstavljajte si test iz matematike z zahtevno besedilno nalogo. Učenec mora uporabiti mnogo različnih računskih operacij, a se zmoti že pri prvi. Rezultat je seveda napačen, a je učiteljica milostna, ker so bili vsi nadaljnji postopki pravilni. Učenec dobi oceno dve in možnost poprave. Uči se in uči, potem pa se odloči, da ne bo popravljal, ker je zadostno dovolj. Približno tako se je v kamnolomu Velika Pirešica obnašal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, a čeprav ni dobil niti zadostno, se niti za popravo ni odločil.

Sklad je kmetijska zemljišča v kamnolomu odkril šele letos. Po 22 letih, odkar je zanje podpisal pogodbo s takratnim Cestnim podjetjem Celje. V zemljiško knjigo bi se kot lastnik lahko vpisal v najslabšem primeru že leta 2000, pa tega ni storil. Niti ni protestiral, ko so CPC leta 1995 olastninili, domnevno s kmetijskimi zemljišči vred. Sklad ni spraševal, ali je bilo lastninjenje pravilno. Na kmetijsko zemljo je pozabil.

Bodimo povsem iskreni. Tam se krave ne bodo pasle. Tam ni več gozda, pašnika in travnika, čeprav je tako zapisano v uradnih listinah. In prav to je dokaz več, da je zgodba kamnoloma v Veliki Pirešici zbir vseh možnih napak ali pa vsaj spodrsljajev na področju nepremičnin v Sloveniji. Neurejenost namembnosti zemljišč, neusklajenost geodetskih evidenc in zemljiške knjige ter ne nazadnje problem lastništva.

Medtem ko se povprečen Slovenec kot lev bori za vsak kvadratni centimeter zemlje in bog ne daj, da bi sosedova živa meja slučajno prestopila navidezno, a v njegovi glavi povsem jasno zarisano mejno črto, je Sklad desetletja spal. Pozabil je na pogodbo in tudi na zakone, ki so bili spisani posebej za lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov. Saj gre samo za državno premoženje.

Pa vendar je nekdo na Skladu letos pomislil bolj v prid države. Zato so začeli boj za zemljišča, ki so danes del stečajne mase. A očitno s figo v žepu. Morda so predvidevali, da jim stečajna upraviteljica izločitvene pravice ne bo priznala, in ko se je to zgodilo, je bilo treba hitro najti neko drugo rešitev. Prišlo je potrdilo o lastninjenju podjetij. Čeprav potrdilo ni dovolj, da bi rekli, da je bilo vse v redu in da je zemlja pri pravem lastniku, je bilo za Sklad zadosti, da se ni spustil v tožbo. Bitke je treba izbirati. A Sklad ni izgubil le bitke, ampak tudi vojno. Zemljišča bodo prodana in vrnitve ne bo več.

Morda se je sklad tokrat prav odločil. Tožba bi se vlekla. Če bi izgubili, stečajna upraviteljica meni, da glede na sodno prakso to ni prav verjetno, bi morali plačati vse stroške postopka. Če bi zemljišča dobili, pa bi se morali ukvarjati še z upniki, ki imajo na njih vpisane hipoteke. Morda bi se jih lahko rešili, a bi spet trajalo. Tako pa bo stečajna upraviteljica kamnolom lahko prodala v celoti in zgolj za trenutek osrečila množico upnikov.

Čeprav je bila ta odločitev sklada prava, tega ne moremo trditi za odločitve preteklih let. In to je skrb vzbujajoče. Poleg tega takšnih podjetij in lastninjenj ni bilo malo. A danes to nikogar več ne zanima. Primer kamnoloma kaže, da čeprav se pojavi priložnost za popravni izpit, je nezadostno dovolj.